Ko zavijem za vogal… sem še vedno v šoli.

Isti hodnik.

Isti ljudje.

Nekdo se smeji malo preglasno. Nekdo zaloputne omarico. Nekdo me skoraj zadene z ramo in niti ne opazi.

In meni gre na živce, kako je lahko vse tako… normalno.

Kot da se ni ravnokar nekaj sesulo.

Kot da nisem ravno izgubil nečesa, za kar sem mislil, da bi lahko bilo nekaj več.

Pogledam proti oknom na koncu hodnika. Sonce je isto kot prej. Vse je isto.

Samo jaz nisem.

Zazvoni.

Tisti zvok mi gre naravnost v glavo.

Super.

Še to.

Še ena ura, kjer moram sedet, gledat v zvezek in se pretvarjat, da sem tukaj.

Da sem okej.

Da nisem še vedno tam, par minut nazaj, ko me je pogledala in rekla “to ne bo šlo”.

Pogoltnem.

Globoko.

“Daj, spravi se skupaj,” si rečem potiho.

Ampak glas nima teže.

Nihče ne pride vprašat, če sem v redu.

In po eni strani… hvala bogu.

Ker če bi kdo vprašal—

ne vem, če bi lahko lagal dovolj dobro.

Stopim v razred.

Zrak je topel, malo zadušljiv. Profesor nekaj govori, ampak besede gredo mimo mene.

Sedem.

Gledam v mizo.

In edino, kar mi gre po glavi, je—

koliko časa bom še moral gledat njo po teh hodnikih.

Kolikokrat se bova še srečala.

Kolikokrat bo vse to znova udarilo.

Dvignem pogled.

In za sekundo me zagrabi panika, da bo ravno v tem razredu.

Da bo sedela tam nekje, kot da se ni nič zgodilo.

Ampak je ni.

In ne vem, ali je to olajšanje…

ali še slabše.

Naslonim se nazaj.

In prvič odkar sem šel stran…

si dovolim samo eno misel, brez obrambe:

“Res sem si želel, da bi bila ona.”

Tiho.

Preveč tiho za vse, kar se dogaja okoli mene.

In ravno zato… toliko glasneje v meni.