:speaking_head: Na pobudo drage Cool Girl, vam dostavljam ekspresno hitro nov del in vam ob enem želim lepe, brezskrbne in čim daljše počitnice, ker si jih zaslužite :blush:. Iskrene čestitke vsem, ki ste uspešno končali razred in upam, da ste s spričevalom zadovoljni (vem, da ste :wink:). Ne pozabite, življenje niso samo ocene, ampak tudi druge vrednote, na katere ne smete pozabiti.
Vsem pošiljam prisrčne pozdrave in lepe sončne dni,
vaša Alison

P.S. Zdaj pa uživajte v zgodbi in komentirajte :)

Vstopila sem in za seboj zaprla vrata. Skoraj vlomila sem v eno izmed stranišč in se vsedla. Z rokami sem si šla skozi lase in zavzdihnila. »Sranje, sranje, sranje.« V telefon sem vtipkala številko našega apartmaja in stisnila kliči. Po nekaj sekundah se je oglasila linija na drugi strani.

»Živijo, Shay, povej kako vam lahko pomagam?« me je malo utrujeno vprašala hišna gospodinja.

»Ammmm…«

»Kje pa sploh ste? Samo Vivian je doma,« je takoj ugotovila.

Ona mi definitivno ne more pomagati, saj bi zabredla še v večje težave, v katerih sem že tako ali tako bila. Odšla sem pred njo in tako me ni videla, se pravi, da ji lahko rečem karkoli.
»Pri prijateljici sem,« sem se ji zlagala in poskušala čim tišje govoriti, saj Lucias verjetno stoji na hodniku. »Okej, moram iti.«

»Hej, ali niste nekaj hoteli, da ste me kl-« se je slišalo preko linije tik preden sem prekinila. S tresočimi prsti sem poiskala sestrino številko mobitela. Zvonilo je. In zvonilo. Kaj sem pa mislila, ura je tri zjutraj. Oglasila se je posneta tajnica. »Po pisku prosim pustite sporočilo.«

»Vivian,« sem začela, »poslušaj, še vedno sem na tisti zabavi. Domov bi rada šla, Lucias pa me ne pusti. Me lahko prideš iskat? Prosim pokliči me čim prej.«

Ugasnila sem telefon, stopila iz kabine in se postavila sem se pred ogledalo ter spila požirek vode, da bi se streznila. Nekaj na Luciasu me straši. Uho sem prislonila na vrata in poslušala, a slišati ni bilo ničesar, zato sem prijela za kljuko in porinila.

»Shay.«

Sranje. »Hey, Lucias,« sem nervozno rekla. »Kaj delaš tukaj?«

»Nič,« je odgovoril in se mi približal. »Zdi se mi, da bežiš pred mano. Mislim, da bi se dobro ujela.«

Ritensko sem se pomikala nazaj. »Ne bi rekla.«

»Zlomila mi boš srce.« Dramatično je zavzdihnil in se mi očarljivo nasmehnil.

Zadela sem steno. »Sploh ga nimaš. Vsem puncam govoriš enako. Vem, kakšen si.«

»Uf, to boli. Upam, da nisi verjela vsem govoricam.« Od mojega obraza je bil oddaljen le nekaj centimetrov. Kreten.

»Pojdi stran,« sem rekla, ga odrinila od sebe in ga udarila s kolenom, ravno ko je neznan fant prišel iz moških stranišč in slišal ves pogovor. Lucias me je trdno prijel za roke in močno potisnil ob steno.
Z očmi sem poiskala fanta in ga videla, kako prihaja nad Luciasa.

»Pusti jo na miru,« je hladno rekel in odrinil njegovo roko, ki me je za ramo pritiskala v steno.

»Ne vmešavaj se,« je siknil Lucias.

»O, ja, pa se bom.« Še enkrat ga je odrinil. »Če je rekla stran,« je rekel in mu spodvil roko, »pojdi stran.« Z enim udarcem ga je podrl na tla.

Okamenelo sem stala in gledala visokega fanta, ki me je rešil.
»Si v redu?« me je zadihan vprašal in si črne lase popravil nazaj.

Nisem vedela, ali sem prikimala ali odkimala. Roke sem zakopala v obraz in se začela tresti. Vse je bilo narobe.

Pobožal me je po hrbtu in mi odmaknil roke z obraza. Za celo glavo je bil višji od mene, imel je tanke ustnice, v zelenih očeh pa se mu je svetlikalo.
»Pogumna si.«

Nisem. Znotraj sebe se sesuvam. Očeta ni nikoli doma, mama je šla, letos pa sploh ne vem, če bom prišla v naslednji letnik. Moje življenje je zmeda, ki jo rešujem z zabavami in zlaganimi zvezami.

»Stran morava,« je previdno rekel in pogledal okrog. Nihče razen nas ni vedel za incident, le nek moški je zdaj pogledoval proti nama, ko je videl jeznega Luciasa ucvreti v drugo smer.

Odšla sva na parkirišče in vžgal je svoj motor. »Prisedi. Peljal te bom domov.«

Povedala sem ulico apartmaja in se previdno vsedla za njim. Zamižala sem in popolnoma zaupala neznanemu človeku, da me odpelje domov. Čisto meni podobno.