Pisalnica
*modra*6. POGLAVJE*modra*
*i*Asja*i*
Dnevi minevajo, počutim se, kot v zaporu. Hrana je ogabna in zdravilke me ne pustijo iz postelje, razen na stranišče. Nekaj časa preživim tudi v nezavesti. Včeraj sem brez zavesti tavala po morah. Zdravilke niso še nikoli (tega ne vidijo vsi zdravilci) budne nezavesti (nezavest, v katerih imaš more, govoriš, kričiš ter se premikaš) videle in so bile tako panične, da so me polile z vodo. To je v resnici zelo pogost simptom srkanja življenja. Oh, kako to vse vem? No, ena, edina, vilinka, ki ni zagnala panike, ki se je učila pri enem najboljših zdravilcev, Floria, mi je to povedala. Vedno bolj sva se začeli pogovarjati in družiti. Vilinka mi nosi snov za šolo, čeprav je Belina. Dostikrat prizna, da je skušala Belo spraviti v zdravilišče, a je niso pustili. Potem sta obupali. Bele nisem videla že dva tedna, Amir pa me je obiskal včeraj, a to ni bilo dovolj. Dolgočasim se, kot v zaporu. Saj je res. Sčasoma zdravilišče postane tvoja ječa, v katero zraven spada še bolečina, zdravljenje, more in malo druženja s sposobnimi zdravilkami.
*i*Raichel*i*
»Kdo?« še enkrat vprašam. Mama se ne gane. Vsa bleda, skoraj zelena, strmi v rjuhe. »Mama?«
»Sence. Sence so te našle,« reče. Tiho sem. Mama odpre usta, da bi nekaj rekla, a takrat nekaj udari v strop. Mema se ozre gor. »Tu so.« MI šepne. Povleče me za roko. Stečeva v kuhinjo in iz stanovanja. Tišina. Mama nadaljuje beg.
»Mama! Kam no? Nikogar ni!«
Ona ne posluša. Porine me v luknjo pri stopnicah. »Tu ostani,« mi naroči in steče stran. Otrpnem in sem tiho. Sama sem. Slišim krike in žvenkert kovine. Nekaj se dogaja. Vstanem iz skrivališča. Takrat zagledam mojo mamo.
»Ne,« dahnem. Mamo nenadoma ovije dim. »Mama! Ne!«
»Pojdi! Stran! Beži!« kriči mama, medtem, ko jo nekaj vleče stran. Hočem steči k njej, a me nenadni sunek energije odrine stran. Vrata iz bloka so odprta in odnese me ven.
»Ne!« še enkrat zakričim. Iz bloka se izvije dim. Postavim se na noge in stečem. Tečem kakor hitro morem. A Sence mi zlahka sledijo. Skrijem se v jarek in se splazim v grm. Sence se ustavijo in začnejo gledati okrog. Napenjajo oči, a me ne najdejo. Potem odidejo naprej. Oddahnem si. Zdaj ne morem nazaj.
*i*Asja*i*
Dnevi minevajo, počutim se, kot v zaporu. Hrana je ogabna in zdravilke me ne pustijo iz postelje, razen na stranišče. Nekaj časa preživim tudi v nezavesti. Včeraj sem brez zavesti tavala po morah. Zdravilke niso še nikoli (tega ne vidijo vsi zdravilci) budne nezavesti (nezavest, v katerih imaš more, govoriš, kričiš ter se premikaš) videle in so bile tako panične, da so me polile z vodo. To je v resnici zelo pogost simptom srkanja življenja. Oh, kako to vse vem? No, ena, edina, vilinka, ki ni zagnala panike, ki se je učila pri enem najboljših zdravilcev, Floria, mi je to povedala. Vedno bolj sva se začeli pogovarjati in družiti. Vilinka mi nosi snov za šolo, čeprav je Belina. Dostikrat prizna, da je skušala Belo spraviti v zdravilišče, a je niso pustili. Potem sta obupali. Bele nisem videla že dva tedna, Amir pa me je obiskal včeraj, a to ni bilo dovolj. Dolgočasim se, kot v zaporu. Saj je res. Sčasoma zdravilišče postane tvoja ječa, v katero zraven spada še bolečina, zdravljenje, more in malo druženja s sposobnimi zdravilkami.
*i*Raichel*i*
»Kdo?« še enkrat vprašam. Mama se ne gane. Vsa bleda, skoraj zelena, strmi v rjuhe. »Mama?«
»Sence. Sence so te našle,« reče. Tiho sem. Mama odpre usta, da bi nekaj rekla, a takrat nekaj udari v strop. Mema se ozre gor. »Tu so.« MI šepne. Povleče me za roko. Stečeva v kuhinjo in iz stanovanja. Tišina. Mama nadaljuje beg.
»Mama! Kam no? Nikogar ni!«
Ona ne posluša. Porine me v luknjo pri stopnicah. »Tu ostani,« mi naroči in steče stran. Otrpnem in sem tiho. Sama sem. Slišim krike in žvenkert kovine. Nekaj se dogaja. Vstanem iz skrivališča. Takrat zagledam mojo mamo.
»Ne,« dahnem. Mamo nenadoma ovije dim. »Mama! Ne!«
»Pojdi! Stran! Beži!« kriči mama, medtem, ko jo nekaj vleče stran. Hočem steči k njej, a me nenadni sunek energije odrine stran. Vrata iz bloka so odprta in odnese me ven.
»Ne!« še enkrat zakričim. Iz bloka se izvije dim. Postavim se na noge in stečem. Tečem kakor hitro morem. A Sence mi zlahka sledijo. Skrijem se v jarek in se splazim v grm. Sence se ustavijo in začnejo gledati okrog. Napenjajo oči, a me ne najdejo. Potem odidejo naprej. Oddahnem si. Zdaj ne morem nazaj.
Moj odgovor:
ddd
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Jokanje
Js nevem ka. Mi je hudo se jočem tko skor vsaka dan ko se kregam z mami pravi da me razume je neka situacija ka je res resna šalim se in pol se skos zjokam in derem pred njo in nevem a je to otročje pc ja in tud pred sošolkama pc ne morm zadtzat pc n evre mam zlo močna čustva Pc res skoz derem se pa jokam
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(58)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(82)
Nič posebnega , že vse vem.
(38)
