*i*Amir*i*

Stečem iz spalnice. Obdam se z urokom nevidnosti in neslišnosti. Tečem v knjižnico. Gre za življenje ali smrt. Pritečem do knjižnice in vidim, da ni stražnikov. Vrata so odprta. Prekličem urok. Previdno vstopim v knjižnico. Zagledam mrtva stražnika. Poleg njiju leži dekle s črnimi ravnimi lasmi in bledo poltjo. Diha. Oddahnem si. Živa je. Potem, pa me nekaj od zadaj napade. Vidim še eno dekle, s pegami po obrazu in rdečimi kodri. Na obrazu ji nerodno stojijo okrogla očala. Porine me na tla in zakotaliva se proti omaram.
»Ne, ne boš je ubil!« name zarenči dekle.
»Saj je ne bom! Prišel sem, ker sem slišal krik!«
Dekle me izpusti in vstane. Odide k drugemu dekletu. Nebene od njiju ne poznam, zato sta gotovo prvi letnik, medtem, ko sem jaz drugi. Poberem se in previdno sledim dekletu. Nezavestno dekle se začne zbujati, rdečelaska pa ji nekaj nežno prigovarja. Previdno sedem zraven in opazujem dekleti. Temu se turej reče prijateljstvo.


*i*Bela*i*

Odprem oči. Nad sabo zagledam Asjin ljubeč pogled, ki moje stanje rahlo omili. Nekaj šepeta, a je še ne slišim. Vid se mi vrača in zdaj vidim še eno osebo. Fanta z rjavimi kratkimi lasmi in lešnikovimi očmi. Občutek imam, da sem zadeta.
»Bela?« končno slišim Asjin glas.
»Ja?« slebotno vprašam. Asji se čez obraz rastegne nasmeh. Objame me.
»Oh Bela. Kaj se je zgodilo?«
Malo razmislim. Spomnim se le tega, da me je nenadoma nekaj od zadaj napadlo in, da sem videla le črno meglico, predemn sem izgubila zavest. To povem Asji. Pokima in mi pomaga v sedeč položaj. Obe pogledava fanta.
»Kdo si pa ti?« ga ostro vpraša Asja.
»Amir iz drugega letnika,« odgovori. »Kaj pa vedve?«
»To je Bela,« pokaže name. »Jaz pa sem Asja.« Potem je tuho. Zaslišimo brnenje. Čisto vsi obrnemo glevo proti prepovedanim policam. Čisto smo pozabili na nevarnost. Koraki. Bližajo se nam. Prihulimo se k policam in potiho skušamo zbežati. A smo prepozni. V nas trešči temen blisk in v trenutku smo prikovani k tlom.

SE NADALJUJE…