Strmim v delce ogledala, ki so razdrobljeni po tleh. V njih vidim le odseve mojega telesa, duša pa me je že zdavnaj zapustila. Neprestano gledam od koščka do koščka, da bi se našla, ampak je prepozno. Prepozno, da bi našla sebe in mojo dušo. Sploh ne vem več kdo sem, ali kaj počnem tukaj v tem trenutku. Vsi spomini so odtavali v neznano in z njimi prava jaz. Zdaj pa stmim v mojo mrzlo ter čisto prazno nesočutno različico. Kar zmrazi me, ko pomislim kakšna sem zdaj, ko sem pustila mojo dušo odleteti. Zakaj sem si to dopustila. Velika napaka. Ne morem se otresti tudi misli na to, da sem izgubila Katy. Katy, ki mi je bila v oporo, Katy, ki me nikoli ni pozabila in na zadnje Katy, ki je bila edinstvena ter popolna.

Moja podoba še vedno odseva v ogledalcih, jaz pa se lomim še hitreje kot se razbija ogledalo. Počasi mi po licu začnejo polziti prosojne solze. Ampak moja temna plat je nelomljiva in brezčutna oseba zato vstanem in se primem za lase. Počasi s prsti poiščem debel šop las in se z vso nadnaravno silo vržem ob steno gradu. Ne morem vdihniti zraka ali odpreti oči ali slišati ali se premakniti. Ne čutim ničesar le pred očmi mi utripa rdeča se svetloba in z vsakim uptripom srca bledi. Kmalu ne vidim res ničesar, niti pikice svetlobe ali vsaj drobca. Popolna tema.

___________________________________
No ja kot vidite nova zgodba. upam, da vam bo vseč in dobim kakšen lajk ali pa komentar. Tega bom zares vesela saj ste vi edini ki mi dajete upanje za nadaljevanje. užuvajte pičitnice!!!
by!!