Živijo! Tukaj je že 3 del moje zgodbe. Uživajte v branju.


~OLIVIA~
Kako je sem prišla Chloe? Mogoče je tudi njo vlekla nevidna vrv? Okej, vprašanja za potem. Zdaj morava ugotoviti, kaj pomenijo ti znaki. Ozrla sem se k Chloe, ki se je držala za koleno in stokala.
»Je kaj narobe?« sem jo vprašala.
»Ja. Moje koleno… Auuč… Boli…Udarila sem se.«
»Jah, tudi mene boli. Ampak rama.«
Takrat sem se zamislila.
»Ali se je zgodilo kaj posebnega, ko ti je začela teči kri?«

~CHLOE~
Ali naj ji povem resnico? Kako bi odreagirala jaz, če bi izvedela, da je bila kri modra. No, glede na to, da je tudi ona v tem temačnem gozdu menim, da ji to ne bo nič nenavadnega.
»Ja, v bistvu ja…Moja kri je bila modre barve…« sem komaj izustila.
»Kaj? Moja pa oranžne. In bila je v obliki plamena!« je rekla presenečeno.
»Auč, res boli« sem zastokala.
Usedli sva se na skalo blizu skrivnostnega drevesa. Nekaj časa sva še razpravljali, kako sva prišli sem, nato pa sva se odločili, da ugotoviva kaj so ti znaki. Ko je Olivia vstala je s krvavim komolcem ponesreči oplazila drevo.
»Joj, kakšna neroda sem. Zdaj pa še bolj boli« je rekla.
»O..o..olivia…pog…le..ej.«

~OLIVIA~
Sem pa neroda. Kako sem se spet opraskala. In to še bolj.
»O..o..olivia…pog…le..ej.« je s težavo izustila Chloe.
Kaj je spet? Joj, ta boječka. Počasi sem se obrnila. Kar sem videla mi je vzelo sapo. Kri s katero sem podrsala ob drevo se je začela širiti. Bilo jo je vedno več in polzela je višje in višje na drevo. Bila je kot oprijemalka. Ko se je dotaknila znakov je postala oranžna. In nekaj je bilo še bolj čudno. Znaki so se takoj po dotiku spremenili v črke. Črke, ki jih s Chloe razumeva. Končno.
»Poglej, črke« se je razveselila.
»Ja, ampak ne vse. Le samoglasniki. Kako naj prideva do drugih črk?«
»Mogoče pa morava na deblo razmazati še mojo kri«
»Misliš? No, res imava čarobno kri ampak…«
»Daj no, vsaj poskusiva« me je prosjačila.
»No, prav« sem se vdala.
Chloe je z roko segla po kolenu, da je bila vsa krvava. Pritisnila jo je ob drevo. Imela je prav. Kri se je začela razlezati do znakov in postala je modre barve. Kmalu so se prikazale še ostale črke. Ostali sva odprtih ust. Kar je pisalo sva najmanj pričakovali:
Zdravo, punci. Če to bereta, pomeni, da sta že ugotovili, da se tu dogaja nekaj čarobnega. Moje ime je Enija in sem kraljica varuhov. Čarobni svet se je postavil na glavo. Demon teme je ugrabil 10 varuhov. S tem si želi pridobiti last nad svetom. Tega seveda ne ve nihče, ki ne pozna čarovnije. Ampak zgodila se bo katastrofa, če ga kmalu ne ustavimo. Ker vedo kje sem bodo prišli pome in vidve sta edini, ki ga lahko ustavita. Zato pa pozorno preberita tole. Nekje v našem čarobnem svetu, ki ni daleč od vašega, a je skrit obstaja ključ ljubezni. Dobiti ga morata, saj je to edini ključ, ki lahko odklene skrite sobane v katerih so ugrabljeni varuhi. A pozor. Ključ ni to kar mislita, da je. Sestavi se ga z dobrimi deli. Bodita prijazni in pomagajta bitjem v stiski. Ker dobrota se z dobroto poplača. Vsaka zamujena priložnost za dobro je manjše upanje, da bomo sploh še kdaj videli in občutili čarovnijo. Zato ne pozabita. Bodita dobri in se vama bo obrestovalo. Ko dobita ključ, najdeta tudi zemljevid na katerem je označeno, kje so skriti varuhi. Upam, da vama je vse jasno in da vama uspe. Zdaj pa morem zbežati. Pomagači demona teme so mi za petami. Če ne uidem sta vidve naše edino upanje. Zato pohitita. Čas mineva in ni ga na pretek. Srečno.
Ko sva to prebrali sva bili šokirani.
»Demon…varuhi…ključ ljubezni…« je jecljala Chloe.
Priznam, da je tudi mene malo zadelo.
»Ampak kako? Zakaj ravno midve?« sem se pritoževala.
»In, kje je ta čarobni svet?«
Takoj, ko je to izustila, se mi je zameglilo pred očmi. Postalo mi je slabo in mislila sem, da bom bruhala. Nekaj se dogaja, a kaj? Čutila sem, da me je nekaj uspavalo. Zaspala sem.

~CHLOE~
Megla je bila gosta in nisem videla Olivie. Bilo je prašno in zadušljivo. Brez da bi se zavedala sem utonila v spanec.
Ko sem se zbudila je sijalo sonce. Mislila sem, da so bile to le sanje. Šla sem k neki hiši, ki je bila podobna moji, a je bila nekam drugačna. Nisem vedela zakaj, a tako se mi je zdelo. Stopila sem notri in začela klicati.
»Alison, ne boš verjela kaj sem sanjala?«
»Kdo je Alison?« sem zaslišala za sabo.
Obrnila sem se in pred mano je stal….feniks?!
»AAAAAAAAA….Kaj se tukaj dogaja!!!!!!???« sem zakričala in zbežala iz hiše.
Na travi sem videla Olivio, ki je še spala.
»Olivia, Olivia, zbudi seeeee!!!!!«
Počasi je odprla oči in pogledala okoli sebe. Ko se je zavedala, kaj se dogaja (no, skoraj zavedala) me je prijela za roko in začeli sva teči. Tekli sva na travnik in nisva se ustavljali. Bila sem vsa zadihana, kot tudi Olivia. Že sva videli svoji hiši, ko naju je odbilo stran. Padli sva in se hudo udarili. Poskusili sva še enkrat, a naju je spet odbilo. Bilo je kot neviden ščit. Do naju je priletel isti feniks kot prej.
»Domov morava. Vidite tisto sta najini hiši« je rekla Olivia in pokazala na hiši.
»Malo težje« je rekel feniks.
»Kako to mislite? Saj ju vidimo. Samo ta zid nama preprečuje, da prideva tja« sem mu rekla.
»Glejta, poslušajta. Ja, to sta vajini hiši, ampak na moreta do njiju. To sta že ugotovili. Ta zid deluje tako. Mi vidimo vse kar se dogaja tu čez, oni pa ne vidijo nas. Ko se nekdo izmed ljudi dotakne tega zidu za nas izgine. V vašem svetu pa je to kot zrak. Le hodite naprej, kot da ni nič. S pomočjo tega zidu mi čarobna bitja vidimo vse, kar se dogaja in lahko pomagamo. Razumeta?«
Samo strmeli sva z odprtimi usti. Saj sva razumeli, ampak je to za naju nekaj čisto novega. Navaditi se bo treba. Feniks naju je pospremil nazaj do mesta, kjer je bilo še več bitij, kot so palčki, samorogi, škrati in še in še. Bilo je res lepo. Drevesa so ustvarjala prečudovit zvok. Rožice so pele pesmice, čebelice pa so jih dirigirale. V mestu je bilo hrupno, a ko smo se jim približali, je vse utihnilo. Vsi so strmeli v naju z Olivio.
»Varuhinji« so izdahnili vsi v en glas.
KAJ?


Tako. To je bil 3. del Fire and Ice. Upam, da vam je bil všeč in ste uživali v branju. Lajkajte:heart: in komentirajte:speech_balloon:.
Imejte pujsastičen:hamster: in vesel:slight_smile: dan še naprej.
Dragon girl