Ko je hodila nazaj proti gradu sploh ni opazila postave, ki jo je opazovala iz skale. Postava je imela bledo polt in dolgo, črno obleko. Obraz si je zakrila s tančico. Rose je sledila do gradu. Nato se je obrnila in odhitela stran.

"Rose, prosim pridi malo sem." Je zaklical oče. Rose je stopila iz sobe in v trenutku otrpnila. Zraven očeta je stala neka ženska, ki se je vljudno smehljala in si ogledovala Rose.
*i* Moj bog, kdo je to? *i* sem pomislila. *i* In kaj je ta bleda polt? In kdo za vraga nosi takšno dolgo, črno obleko? *i*
Čudno sem jo gledala.
"Rose, to je Villva, moja nova žena. Tvoja mačeha."
Skoraj sem padla po tleh.
"Aha."
V meni je kar vrelo od besa. Kako je lahko mamo nadomestil s to... s to žensko??!!
"Pozdravljena." Se mi je nasmehnila Villva.
"Dan." Sem odvrnila, čeprav bi najraje stekla stran. In tudi sem. Čeprav sem se šele vrnila v grad, sem zdaj bila že na vrtu. Želela sem se pogovoriti z Bello, mojo prijateljico.
"Bella!" sem vzkliknila, ko sem zakledala dekle z rdečkastimi lasmi, ki so ji plapolali v vetru. Objeli sva se.
"Žal mi je zaradi tvoje mame," je dejala.
"Kako si izvedela?" sem osupnila. Bella je skomignila.
"Pridi, greva do pečine, nekaj ti moram povedati," sem ji rekla in začela hoditi proti morju.
Ko sva prišli sem se usedla na skalo.
"Poslušaj... saj veš, da nočem biti kraljica, kajne? No... mama mi je zapustila krono, a vrgla sem jo iz pečine v morje."
"KAJ?" je vzkliknila Bella. "Zakaj?!"
"Še sama ne vem... mislila sem, da zaradi tega ne bom postala kraljica. Ampak... zdaj čutim nekaj drugače. Ne vem kaj. Ampak tisto krono moram zdaj najti!"
Bella je prhnila.
"V morju? Saj si nora. Lahko bi jo odplaknilo kamorkoli."
"Že, ampak kaj če se je zarila v pesek? Zelo močno sem jo vrgla."
Bella je prikimala in se zamislila.
"Čakaj... kdo je to?"
Pokazala je na postavo, ki se nama je približevala. Se mi je samo zdela tako znana? Bleda polt, črna obleka... saj res, moja... moja *i* mačeha *i*. Kar stresla sem se.
"To je očetova nova žena, ne maram je. Greva."
Villva je opazila, da hitiva stran, zato me je nagovorila.
"Ne boj se, Rose. Saj sem tvoja mačeha. Poskrbeti moram zate... in za tisto krono. Veš kje je, kaj?" je dejala.
"Vrgla sem jo iz pečine v morje." Sem bleknila. V Villvinem žepu se je zasvetlikal nož. "Ti... od kdaj pa hodimo z nožem naokrog?" sem jo vprašala. Villva se je zasmejala. "Za vsak primer. Zdaj pa me vodi do mesta, kjer si spustila krono!"
"NIKOLI!" sem zavpila. *i* To *i* jo je torej zanimalo! Želela je postati kraljica in vladati kraljestvu. Želela sem nekako poklicati očeta. Villva je ugotovila, o čem razmišljam.
"Očeta ni več, Rose," se je sladko nasmehnila. "Oziroma - je, ampak ne povem kje, haha. Ne dokler mi ne daš krone!"
"Pa če ne vem, kje točno je!" sem zavpila. Bella me je prestrašeno opazovala. "In tudi če bi vedela, ti ne bi povedala! Nikoli!"
Videla sem, kako je Villvina roka segla po nožu in ga zabrisala proti Belli...
Nož se ji je zaril v srce, telo se ji je prepojilo s krvjo. Kriknila sem in ji potegnila nož iz telesa. Zabrisala sem ga v Villvo, ki se mu je preprosto izmaknila. Nato je ni bilo več nikjer. Zahlipala sem. Ne, nočem izgubiti še nje! "Bella, zdrži," sem zaječala. Potipala sem po žepih. "Ne! Ni povojev!"
*

Hejjjjjjjjj<3333 en mau bolj napet delček, hah<3 Uživajte<3