Mančina mama je dejala : " Manca , kako naj ti to povem ... " Manca je prestrašeno in zaskrbljeno dejala :" Mama , samo povej , tako kot misliš , da je prav . Pa hitro " Mama je dejala :" Tvoj dedi se ne spomni več , kdo smo mi . Niti tebe , njegove najljubše vnukinje . Zelo mi je žal , ampak se ne bo nikogar več spomnil ." Mančin obraz je bil napolnjen z strahom in žalostjo . A se je spomnila Fehtinega darila. Segla je v predal in ven vzela spominčice . Družina jo je osuplo gledala in oče jo je vprašal :" Kje ... kje si dobila te , Manca ?" Manca je rekla :" Prav rada bi vam povedala mojo dogodivščino sinoči , a sem obljubila , da ne smem. Drugače bi jo lahko zažgali na grmadi . " Oče je resno in zaskrbljeno dejal :" Manca , o čemu govoriš ? " Tedaj je njena družina nehala spraševati in vsi so utihnili . A Manca je prekinila tišino :" Vseeno je , ta oseba je bila dobra z menoj in me je oskrbela, pa še dala mi jih je , saj nevem kako , ampak nekako je preprosto vedela , da ima dedek slab spomin in da ga bo zapustil . No , gremo zdaj kuhati spominčičin čaj za dedka ! Kaj se pa zamudimo ? Gremo ." Druzina se je še vedno malo zmedeno in malo osuplo a veselo ospravila kuhati zdravilni čaj za dedka . Čas nekaj dni se je dedkov spomin povrnil v celoti in prizor , kako je dedek objel Manco sredi vasi , je bil tako prekrasen , da je prišla celo še Fehta skrivaj opazovati Mancino srečo .

Sporočilo zgodbe :
" Za vsako bolezen rožca raste . "
avtorica : Teta Pehta ( In zdaj tudi Fehta )

To je bil zadnji del Gorakega strahu . Upam , da ste uživali v zgodbi :heart::blush:.