*i**b*Albus*b**i*
"Kje so? So že na postaji? Sta že na vlaku? *i*Kje...*i*"
"Lily, mirno," je rekel oči in ji položil roke na rame.
Prebijali smo se skozi množico in za hip se mi je zazdelo, da sem skozi morje glav opazil stričeve rdeče lase in tetino levjo grivo. "TAM SO!" je Lily potrdila moj občutek in prerinili smo se k njim.

"Stric! Teta!" Stric se je obrnil. "Lily!" se je zarežal in ji razmršil lase.
"Ron, pusti njene lase, na *i*Bradavičarko*i* gre! Ampak, Albus, ti imaš pa skoraj take lase kot Harry, ko smo hodili na Bradavičarko," se je teta nasmehnila in me stisnila za nadlaket. Zamežikal sem. "In... Kakšni pa so to?" sem se zmedel.
"Neukrotljivi, venomer razkuštrani, nepočesani," je s širokim nasmehom odvrnila teta.
"No, ne pretiravaj, Hermiona," je rekel oči. "Se spomniš, kakšne lase si imela v prvem letniku? Kot bi imela na glavi grmovje."
"O, ja, tega se pa spomnim," je dodal še stric. "Naša Rosie ima podobne, ampak se jih še da nekoliko za silo počesati," se je zasmejal in Rose boksnil v ramo. Ta je stresla z glavo in nehala strmeti v tričlansko družino nedaleč stran. "Kaj je?"

"Moj bog, poglej tole, Harry," je rekla mami in stresla očija za ramo. Z glavo je pomignila na družino, v katero je malo prej srepela Rose. "Malfoyevi."
"Vem," sem pritrdil. "Scorpius je prijazen."
"Albus, njegovi starši so *i*Jedci*i*," je grenko izjavila Rose.
"Njegov oči je *i*bil*i*," sem branil prijatelja.
"Kaj, ko bi šli mi na vlak?" se je vmešal James. "Nehajte že regljati kot neke Rosine krastače."
"Ja," sem rekel, vzel v roke voziček in se pognal proti pregradi med peronoma devet in deset. V hipu, ko sem se sprehodil skoznjo, se mi je nekdo vrgel okrog vratu. "Albus!" Šele ko me je izpustila, sem videl, da je Masha. "Živjo!" sem zamomljal, a je že stekla stran. Na rami ji je sedel velik...

"*i*Orel?*i* Ima tista punca orla?" me je dregnil Hugo, ki je naenkrat stal ob meni. Strojevodja je zatrobil in Rose se je zaletela vame. "Oprosti, Albus, pohiteti moramo, vlak bo kmalu šel," je zdrdrala, zgrabila Lily za rokav in jo začela vleči proti vlaku. Tako Potterji kot Granger - Weasleyji smo se prerivali k vlaku. Otroci smo se vzpeli na vlak in si poiskali kupe, starši pa so se skušali zriniti čim bliže k oknom. Kar je od naših uspelo le Hermioni. "Hugo, bodi priden, ne delaj neumnosti, bodi prijazen do sestre, sestrične in bratrancev, ne odgovarjaj učiteljem nazaj, uči se za izpite..." je drdrala Hermiona. K oknu se je sedaj uspel prebiti še Harry. "Ne nori, Hermiona. Torej, Hugo in Lily, pišita vsaj vsak teden, in prosim, prosim, naredita vsaj kakšno čisto majhno neumnost in vsaj enkrat prekršita kakšno pravilo. Ampak ne preveč, prav? Pazita, da ne bosta letela s šole, jasno? to je meja. Se razumemo?"
"Harry!"
"Nehaj, Hermiona, Ron mi je rekel, naj jima to naročim. Alo, lepo se imejte, mulci!"
Mahali smo kot zmešani, dokler nam ni peron devet in tri četrtine izginil izpred oči.