heeeej! nov del je tu. še enkrat res hvala za vse te čudovite komentarje! ob nekaterih sem kar zajokala. dobila sem par prošenj, da nove dele objavljam pogosteje. trudim se vsak dan vendar gre bolj težko zaradi šole. bom probala vsak drugi dan. imam še eno prošnjo, saj zadnjič ni bilo odzivov. v komentarje prosim napišite VZDEVKE ZA TEDDYJA. Enega sicer že imam in to je Teddy bear. Poleg tega potrebujem ideje za imena saj eden izmed parčkov morda pričakuje dojenčka. zdaj moram pa utihniti, da ne izdam preveč.
GINNY (Teddy ima štiri mesece)
Ko sem z ministrstva prejela pismo, da je Harry in so ga odpeljali v bolnišnico Svetega Munga nisem vedela, kaj naj storim. Na srečo je bila tam Hermiona, ki mi je pismo iztrgala iz rok in ga prebrala. Izrekla je nekaj Acciev, da je dobila vse kar je rabila, pripravila Teddyja, povedala Ronu o situaciji in me priklopno udejanjila v Svetega Munga. Ron se je pojavil tik za nama s Teddyjem ter torbo z vsem potrebnim, ki jo je pripravila Hermiona. Poleg vsega za Teddyja je spakirala še nekaj oblačil za Harryja.
Harry je v sobi spal, bil je na nekaj bunkeljskih napravah, ki so nadzorovale kako hitro mu bije srce. Izgledal je popolnoma drugače kot ponavadi. Skorajda mu ne bi mogla več reči Harry Potter. Z obraza mu je izginil njegov večno zavzeti izraz, z rahlim nasmehom in željo po avanturah. Namesto tega je bil njegov izraz prestrašen. Bil je popolnoma prepoten. Takega sem ga nazadnje videla, ko je stal poleg mrtvega Dumbledorja. Še huje kot takrat.
HARRY
"Piiiip, piiiiiip, piiiiiip" se je slišalo povsod okoli mene. Kje sem? Kaj se je zgodilo? Sanjal sem, da sem ponovno star, petnajst, skrivam se za figurami in gledam kako se Dumbledore bojuje z Mrlakensteinom. Potem so se sanje spremenile. Bil sem v tujem telesu, opazoval nov kip ministrstva. V naslednjem hipu pa že, v napol svojem telesu bežim pred Morakvarji. Počasi sem odprl oči. "Harry!" Je rekla Ginny in skočila pokonci. "Hej." Sem rekel in se malce nasmehnil. "Tvojega krščenca Je skrbelo zate." Je rekla Ginny. "Tako zelo se je drl, da so nas dali v posebno sobo. Še zobe je začel preganjati ven." Je še dodala. "Kako prosim?" Sem rekel in začel kašljati saj sem ravno pil vodo. "Res je. Začel mi je gristi prst in začutila sem zobek, ki se je začel prebijati skozi dlesen." Vau! Teddy, moj mali Teddy dobiva prve zobke! Začutil sem, kako mi je solza zdrsela po licu. "O, čudovito prebudili ste se." Je rekel zdravilec, ki se je pojavil v sobi. Prikimal sem. "Predvidevam, da vas zanima zakaj sploh ste tu." Ponovno sem prikimal. To me je zanimalo že odkar sem se zbudil. "Žal vam moram povedati, da imate fobijo pred spomini. Zveni nedolžno, vendar brez pravega zdravila ne boste mogli več nikamor, kjer bi se vam zgodilo kaj slabega. Dobili bi panični napad, postali omotični in ponovno pristali tu." To pa ni dobro. Sem pomislil. Brez mene ne morejo vrniti Siriusa, tja pa ne morem, saj imam od tam slab spomin. "A-ali ob-obstaj-ja zdrav-vil-lo?" Je še tresočim glasom vprašala Ginny. "Obstaja napoj, vendar potrebujemo lusko Romunske Reporožerke, ki nam jih je zmanjkalo." Nekaj časa sem razmišljal. Vedel sem, da Ginny razmišlja o isti stvari. "Moj brat Charlie dela z zmaji." Je končno rekla. "Čez nekaj dni naj bi dobili novo Romunsko Reporoževko. Lahko ga prosim, da pošlje lusko. Vendar Harry..." Se je obrnila proti meni. "Vem." Sem prikimal. "Težko pride pred obredom."
-časovni skok. Dan obreda, luske še ni-
HARRY
Danes bi morali pripeljati Siriusa nazaj ampak ga brez mene ne morejo. Ravno imam dnevni pregled. V zdravničini torbi, ki leži poleg postelje zagledam svojo palico. "Po nesreči" brcnem torbo in, ko "pomagam pobirati" palico zakotalim pod posteljo. Ko zdravnica odide vzamem palico. Nisem več priklopljen na vrsto naprav tako, da vstanem. Potem se po hitrem postopku začne akcija. V mojo sobo priteče auror in me začne potiskati nazaj v posteljo. Otepem se ga s preprostim ter vedno delujočim urokom, ki so ga zaradi mene postavili med pomembnejše- Zroxis. Deluje kot vedno odkar sem to ugotovil. Bolj jezen sem- bolj močan je urok. Za steno na hitro pošljem še par blazin, medtem ko auror zleti skozi vrata čez hodnik in v naslednjo steno, ki je sedaj obložena z blazinami. Začnem se udejanjati na ministrstvo, ko me povleče nazaj. Čim zajamem zrak se zgodba ponovi. Tretjič ob pristanku uporabim nov Zroxis ter se uspešno udejanjim na ministrstvo. Tam ne čaka nova tolpa aurorjev, ki mi pričarajo preveze na oči. Preveze si umikam vendar se pojavljajo nove in nove, okoli mene pa so aurorjih, ki ne poizkušajo udejanjiti nazaj v bolnišnico. Z nekaj malo močnejšimi uroki se jih znebim, potem pa snamem še zadnje preveze. v dvorano. Vsi se zastrmijo vame jaz pa sem odločen, da storim tisto, kar moram.
RON
Vsi strmimo v tkanino vidi se več žametno vijoličnih žarkov, ki povezujejo palice in tkanino. Vrata se nenadoma odprejo. Tam stoji Harry. Hočem reči: "Stari! Dobili so luske in te spustili!" Ko zagledam njegov pogled. Je njegov slavni "To bom storil in tega ne more nihče preprečiti." Pogled. Bil je celo v Preroških novicah. Vseeno rečem: "Stari... Vem kaj misliš. Oziroma vidim. Imaš TISTI pogled. Ampak ne delaj nam tega." Vem, da ne bo uspelo. Ampak upam. Harry mojim upom navkljub odgovori: "Prepozno je Ron. Veš, da je. To moram storiti." Dvigne palico, jo uperi v tančico in začne z urokom. Na začetku še izgleda, da bo uspelo. Iskri se malce poklja in začenja se pojavljati miniaturna podoba Siriusa. Potem se zasliši glasen pok. Sirius izgine in Harryja povleče čez pol dvorane skozi tančico. Ni ga več. Teddyjevega botra, Ginnyjinega fanta, skoraj da Hermioninega brata, svetovnega junaka Harryja Potterja ni več. Predvsem pa ni več mojega najboljšega prijatelja.