Diego

»Naredi to z Beatrice,« šepnem. »KAJ!?« krikne Mirell in me zgrabi za rame. »Si nor? Veliko večja je od ptice! Zanjo bi potrebovala…veliko krvi,« šepne. Utrujeno pomignem proti Tisi. Mirell pogoltne. »Ne bo dovolj…« šepne. Nato pogleda mene. Zdaj ji je jasno. Odkima. »Ne morem izgubiti še nekoga,« reče in me okorno objame. »Prosim, premisli, « zakašljam in ravno še opazim, kako vstane in stopi k Gabrielu. Nekaj mu šepne na uho. Znova omedlim.


Ne vem koliko časa zatem se slabotno zavem mraka in velikega kresa pred sabo. Tisino telo leži sredi travnika, položeno je na star plašč. Njene roke so prekrižane na prsih, glavo ima nagnjeno vstran, proti ognju. Strahoma se zavem, da sem v isti pozi tudi sam. Plitko vdihnem in v prsih začutim bolečino, to delam za Beatrice. Jaz sem jo spravil v to. Nato mi nek glas šepne. »Diego, ne krivi se za vse. Vedno vso krivdo prevzameš ti. Spusti krivdo, naj poleti v nebo. Ni več na tvojih plečih. To me, ne vem zakaj, pomiri. Bolečina je za odtenek manjša in spet lahko zadiham. Nad sabo zagledam Mirellin obraz. Stisne me za roko in me opazuje nekaj trenutkov, nato pa se obrne in gre. Gre brez besed. K meni stopi še Gabriel. Vidim ga, kako globoko vdihne in spregovori. »Oprosti, da… oprosti za vse brat…« Z roko si obriše oči in se skloni nadme. Okorno me objame, nato mukoma vstane in se postavi na drugo stran kresa. Ne vidim ga več.


Takrat Mirell začne mrmrati neko melodijo in ogenj se zdi, kot, da bi se ustavil v času. Čutim, da iz mojega telesa počasi odteka moč in se v valovih spušča proti Beatriceinemu telesu. Isti nevidni tok se steka tudi iz Tisinega telesa. Beatriceino telo se počasi, najprej komaj zaznavno, nato pa vse hitreje začne dvigati od tal. Njeni lasje, prepojeni s krvjo, ji plapolajo v vetrcu. Svet okoli nas obnemi. Vse nočno šumenje potihne, zdi se kot da bi še živali sodelovale in napeto opazovale ta trenutek. Bolečina v prsih se ponovno razplamti, a tokrat jo občutim bolj otopelo. Oči komaj še držim odprte. Z kotičkom opazim Mirell, ki se na vse pretege trudi obdržati vez z vsemi nami. Ne vem kako ampak uspeva ji. Zaprem oči in se zberem. Še malo, si prigovarjam. Nato se prisilim in z največjim naporom ponovno odprem oči. Še enkrat v življenju jo moram videti, si rečem. Njen obraz je obrnjen proti meni in njene polne ustnice so tudi ob smrti obstale zamrznjene v blag nasmešek. S pogledom zdrsnem proti rokam, ki so ji omahnile ob telesu. Nato se ji znova zazrem v obraz. Veke ji trznejo in takrat vem, da je to dovolj. Zanjo sem naredil vse kar je bilo v moji moči. Zaprem oči, vedoč, da nikoli več ne bom uzrl njenega obraza. Za en samcat trenutek se mi zazdi, da se mi pred oči nariše njena zamegljena postava, ki pa zato ni prav nič manj živa, ki mi teče naproti v objem.


:sob::sob::sob: iskreno jst jokam