heja, kako ste kej?? jst sm spet nazaj z se eno zgodbo brez zapleta, zato ker lahko hehehehhe.
to mam sicer napisan ze neki casa ampak se mi ni dal objavt. uzivite ig

..............................

Že kdove koliko časa sedim na moji postelji ob prižgani luči namesto da bi spal. Sedim s prekrižanimi nogami, strmim v prazno in se zibljem naprej in nazaj, naprej in nazaj kakor kakšen pacient v umobolnici.

Jutri zjutraj moram zgodaj vstati in gleda na mojo utrujenost pretekli teden sem že prepotreben cele noči dobrega spanca. A kaj ko je resnica, da ne morem, nočem spati.

Že od prejšnje srede imam čisto vsak dan polno neizogljivih obveznosti in dolžnosti, ki jih pač moram opraviti naj si bodo še tako nesmiselne ter nepotrebne, zaradi katerih prostega časa malodane nimam ter se sploh ne počutem več kot človeško bitje.

Nočem spati, ker je to edini način, da zakasnim prihod jutrišnjega dne, da se lahko odpočijem od ljudi in stresa in imam vsaj občutek, kot da jaz v rokah držim vajeti lastnega življenja…

Izčrpan sem.

Dobro se zavedam dejstva, da se ne smem tako rekoč ustaviti saj bo sicer le še težje nadaljevati. A počutim se, kakor da se samo še vlečem, plazim naprej z zadnjimi drobci moči, kakor da je vsak vdih, vsak premik tisti zadnji in si bom končno lahko odpočil, če bom zdržal samo še čisto malo.

Mamljivo, preveč mamljivo je, da bi preprosto končal vse, rekel “Dovolj imam”, vse opustil in se odrešil vsega. Morda bi to celo še najlažje storil prav s samomorom. Na ta način bi si vsaj zagotovil, da nikoli ne bi trpel posledic.

Toda ne smem. To bi pomenilo predajo in ta, ta je nedopustna; pomenila bi, da ne zmorem prenesti bremena, da sem šibek. Samo potrpeti moram, le še malo, še čisto malo pa bo vsega konec.

Kako si želim, da bi bilo temu res tako, pa vednar vsi dobro vemo da ni; vse se konča šele s smrtjo - nič prej, nič kasneje - in mislim, da me bo to slej ko prej ubilo.