Ko se vrata zaslajdajo ob stran, potlačim nagonski tresljaj in ženski namenim prijazen pogled namesto pozdrava. Medtem ko si dam opravka z umivanjem rok, oddrobi do iste kabine, v kateri sem prej čepela. Spreleti ne spoznanje. Vsa vrata so priprta, edino tista, v katerih opravlja svojo potrebo prišlekinja, so zaprta in opazno drugačna. Dobim precej bedno, a z nekaj sreče nadvse učinkovito idejo. Posušim si roke, približam steklenim vratom in pustim, da spustijo svoj značilen zvok, nakar se neslišno potuhnem v eno od kabin. Moje veselje se poveča, ko opazim majhno priprto. Zdaj se bo stradanje in neskončno bežanje po ulicah New Yorka splačalo.

*(čez nekaj časa)*

Ženske in celo nekaj deklic je prihajalo in odhajajo, niti ena pa ni izbrala mojega skrivališča. Verjetno je šlo le za golo srečo ali naključje (ki ga ni, če vprašam McQueena), a zdaj sem to višjo silo potrebovala bolj kot kadarkoli prej.
''Oh, dragica, prosim usedite se semle!'' se oglasi zaskrbljen glas.
''Samo praska je,'' dahne v odgovor Halliwell. V grlu se mi znova naredi žgoča kisla kepa . Zagotovo ne gre le za prasko.
''Usedite se semle, dragica … tako, dajte, da pogledam …'' frči iz ust meni neznane ženske. Ne upam si poškiliti skozi odprtino, saj sta po vsej verjetnosti nevarno blizu. Ženska neodobravajoče sikne, zasliši se pljuskanje vode, nato še nekaj javkanja s strani novinarke.
''Uh, grdo so Vas porinili!'' reče neznanka med udarjanjem kapljic ob kamnita tla. ''Take lumpe bi bilo treba zapreti!'' se še kar jezi ''Mladim ženskam, kot ste Vi, so lahko zelo nevarni. Naslednjič se držite stran od takih moških, razumete dragica?'' Tišina, ki leže nad nami me šele opomni, da glasno diham, zato si hitro pokrijem usta in prepustim nosni votlini svoje delo. Vseeno mi srce začne razbijati, kot da bi mislilo, da se dušim.
''Še en je,'' zine Halliwell.
''Prosim?'' se zmede ženska, ki skrbi za njene rane. Sklonim se naprej, čeprav že zdaj odlično slišim.
''Ni bil le en moški. En me je potisnil po stopnicah. Drugi pa je še vedno nekje.'' Stresem se. Govori razločno in natančno, kot da bi se zavedala, da jima nekdo prisluškuje. Zagrabi me panika, da pomislim na okno ter čim hitrejši pobeg.
''Še en? No, verjamem, da dan danes po svetu hodi veliko barab.''
''Zato pa se jim moramo upreti.''

Njun pogovor se mi zdi zaigran, pripravljen vnaprej. Najraje bi se na mestu zjokala, tako sem zmedena. Končno zapustita stranišče in me pustita polno dodatnih vprašanj. Ali me je pravkar posvarila? Ali je to grožnja? Izžeto zavzdihnem. Obstaja še ena možnost, se spomnim Okno in vohunjenje s strehe. Močno zamižim in se opravičim kriminalistoma. Boljše možnosti se ne morem spomniti. V torbici pobrskam za elastiko in si z njo spnem razmršene lase v polizan nizek čop. Vzamem še solzivec in si ga zatlačim v elastične spodnje hlače. O higieni bom razmišljala kasneje, robčke in torbico bom tudi morala pustiti za sabo, saj bi me le ovirala pri plezanju.

Na stežaj odprem ozko okence, da se na moje čelo poleže topel poletni zrak. Stopim na zbiralnik vode, sezujem balerinke in jih vržen skozi okno ter sproti pomolim roke v vročo noč. Takoj ugotovim, da bom mogla iti skozi najprej z desno roko in glavo ter šele nato z levo. Glava mi udari ob okvir, vendar jo še naprej potiskam skozi odprtino. Dvignem še levico, se uprem na betonsko streho, napnem upadle bicepse in moje noge se končno odlepijo od školjke. Nekaj časa še brcam v prazno ter se z rokami kobacam po razgretih črnit tleh. Oddahnem si, ko tudi noge skoraj brez odrgnin spravim skozi premajhen kovinski okvir. Nadenem si balerinke in počepnem, da bi si lažje ogledala okolico.
Preden bi lahko sploh ugotovila, kako visoko sem, mi izza hrbta nekdo na obraz potisne debelo krpo. Oster vonj po kemikaliji mi šine skozi nosnice in pred očmi mi raste tema.