4. POGLAVJE
Viktorija
Po še enem festivalu včeraj zvečer, sem bila spet izmučena. Luke nisem videla, kar me je malo razočaralo. Zbudil me je Maks, ki me je lizal kot, da me vidi zadnjič. Po dolgem razmisleku sem ugotovila, da me vidi zadnjič. Zagledala sem Emo, ki je bila že vsa urejena in celo posteljo je že slekla.
»Kdaj si že ti vstala?« sem vprašala Emo, ona pa se mi je le nasmehnila.
»Ob sedmih,« je rekla. »Skrajni čas, da si ustala. Ob devetih začneva s fotografiranjem in čiščenjem, zato raje pohiti.«
»Daj mi pet minut!« sem vzkliknila, pograbila svoje stvari in stekla v kopalnico. Tam sem se preoblekla in si uredila make-up.
Čez pet minut sva z Emo že zajtrkovali. Pripravila nama je palačinke, v katere je dala tudi jagode. Z veseljem sva pojedli zajtrk, vmes pa je Ema pregledovala pošto.
»Ne razumem,« je rekla in se popraskala po glavi.
»Kaj pa je?« sem jo vprašala.
»Tim je rekel, da se trgovina za živali zapira. Da cel teden ni bilo nobene druge stranke poleg mene,« je rekla.
»Ampak moški, ki bo prišel po Maksa bo potreboval hrano. Razen, če jo že ima,« sem rekla, medtem pa je Ema po telefonu iskala neko številko.
»Hej Nik, tu Ema. Ja tista Ema, ki obožuje živali. Poslušaj me. Imam eno vprašanje. Ali res zapirate trgovino za živali. Okej. Uživaj. Dostavi mi hrano.« Nato je odložila.
»Pojasni,« sem rekla.
»Prav. Torej, trgovino naj bi zaprli, vendar si je vodstvo premislilo.« Prikimala sem in jedla okusne palačinke.
Ko sva petnajst do devetih bili v Eminem studiu, je Maks živčno opletal z repom.
»Pa saj se bova še videla,« je rekla, pes pa je živčno zalajal. »Lepo bo skrbel zate. Gotovo bi mi ti povedal, če bi bilo kaj narobe,« je rekla in takrat je vstopil tisti gospod.
»Dober dan,« je rekel. »Prišel sem po Maksa.« Ema se ni premaknila. Po licih so ji povzele solze.
»Ema,« sem tiho rekla.
»Vem, da bo tako bolje, vendar je vseeno težko,« je dejala. Maks ji je polizal solze. Čez minuto je dala povodec gospodu. »Dobro poskrbite zanj.« Možak je prikimal, v roke pa ji je stisnil sto evrov. Ko je za sabo zaprl vrata, je Ema pripravila vodo. »Pa začniva,« je rekla in pripravila veliko različnih lavorjev. »Ti jih češi in suši,« je rekla in šla ven. S sabo je pripeljala majhnega psa z dolgimi ušesi in dolgo belo dlako. Pobožala sem ga, vendar je zalajal. Ema je zavila z očmi in ga dala v kad. Ko ga je okopala, ga je dala meni, da sem ga posušila in razčesala. Potem ga je Ema fotografirala.
Ko pa sva opravili s psi, so se vrata odprla.
»Nekdo je prišel,« sem rekla, Ema pa je le zavila z očmi.
»Želite posvojiti žival ali fotografirati? Lahko jo tudi očedimo, če želite,« je rekla, ne da bi pogled odvrnila od črne mačke.
»Vikati me pa ne rabiš,« je rekel moški in se nasmehnil. Šele takrat sem pogledala, kdo je vstopil. Ema pa je gledala mačko. Nato je zavila z očmi in se zazrla v svojega brata – moškega, ki me je predvčerajšnjim polil.
»Kaj počneš tukaj?« je vprašala in mi dala mačko.
»Pomagal bi rad,« je rekel in se postavil zraven mene.
»Nisem vedela, da imaš rad živali,« sem rekla in mu dala v naročje suho mačko in krtačo.
»Jaz tudi ne,« je rekla Ema in šla po drugo mačko. Ko je prišla nazaj, je pogovor tekel dalje.
»Ampak jih imam,« je rekel in Ema je neopazno dvignila levo obrv.
»Nisi alergičen na mačjo dlako?« je vprašala in mi dala drugo mačko.
»Ne,« je rekel in kihnil. Zahihitala sem se.
»Oprosti. Mogoče je bolje, da greš,« sem rekla.
»Ti bi me pa kar odslovila. Ne grem, dokler ne poveš, kako ti je ime,« je rekel. Zavila sem z očmi.
»No torej boš sam odšel, ker sem trmasta. Ne boš tako zlahka izvedel,« sem rekla.
»Aha. Tebi se zdi lahko, da jaz tu umiram zaradi mačje dlake?« je vprašal.
»Ne.«
»Oh, bratec. Če trpiš pa odidi. Daj nama mir,« je rekla Ema.
»Veš, da sem trd oreh,« je rekel in še enkrat kihnil. Ema je zavila z očmi.
»Dovolj si star, da se odločaš sam,« je rekla in se posvetila mački. Preden pa se je posvetila mački mi je s pogledom pokazala, da naj bom močna.
»Veš, kako lahko pomagaš?« sem vprašala.
»Ne,« je rekel ta.
»Tako, da greš po hrano. In nesi s seboj te slike,« je rekla Ema. Zavil je z očmi, vendar ni oporekal.
»Tvoj brat je zanimiv,« sem rekla.
»Ne govori,« je odvrnila in šla po drugo mačko. »Trmast je kot mula.«
»To pa vidim.«
»Nekaj boš morala izbrati.«
»Ne bom izbirala.«
»Mislim, da ti ne bo pustil izbire,« je rekla in nadaljevala.
Ko je prišel Luka nazaj, sva skrbeli za hrčke.
»O, hrčki!« je vzkliknil, ko je odprl vrata. Vrečke je vrgel na tla in prišel do mene. Ema je zavila z očmi.
»Res ti hvala za pomoč,« je rekla in zavila z očmi. Luka je stekel do nje in vzel vrečke, jaz pa sem naprej krtačila hrčke. Ko sem krtačila drugega, je do mene prišel Luka.
»Imaš rada hrčke?« je vprašal.
»Prvič jih imam v rokah. Ti?«
»Všeč so mi. Kako misliš, da jih imaš prvič v rokah?«
»Tam, od koder prihajam nimamo hrčkov za domače ljubljenčke. No, nekateri jih imajo, ampak ne mi.«
»Imaš še kakšnega brata ali sestro?«
»Luka!« je vzkliknila Ema. »Ne bodi tako oseben. Prvič jo vidiš pa jo boš že zasliševal.« Pomislila sem, da to sploh ni tako grozno kot je bilo najino prvo srečanje. Najverjetneje je bil mrtvo pijan in se sploh ne zaveda, kaj je naredil.
»Mislim, da bo v redu,« je rekel Luka in stresla sem z glavo. Nasmehnil se mi je, jaz pa sem neopazno ukrivila kotičke ustnic. Kaj več se zame sploh ne bi spodobilo.
»Oprosti zasanjala sem se,« sem rekla in zamenjala hrčka.
»Te smem vprašati o čem si sanjala?« je rekel Luka in Ema je vanj vrgla igračo za pse.
»Nehaj biti tako vsiljiv!« je vzkliknila in se posvetila fotografiranju živali. Nasmehnil se mi je. Nato se je zastrmel v Emo.
»Zakaj imaš tu tako vroče?« je vprašal in si začel odpenjati srajco. Ko je odpel prvi gumb, sem videla delček mišic, vendar le za trenutek. V glavi sem se udarila in si rekla, da si česa takšnega ne smem privoščiti. Zato sem zamenjala hrčka.
»Luka!« je vzkliknila Ema. »Pojdi ven!«
»Ti ne smem pomagati?«
»Točno vem, kako izgleda tvoje pomaganje. In ni govora!« Zavil je z očmi in se napotil ven. Olajšano sem zavzdihnila.
»Hvala,« sem zašepetala.
»Vse za prijateljico,« je rekla Ema in šla nazaj na fotografiranje.
Ko sva opravili s hrčki, so bili na vrsti morski prašički. Česala sem prvega, ko me je prestrašil Lukov glas.
»Kaj pa morski prašički? So ti kaj bolj všeč?« je vprašal. Presenečeno sem vzkliknila in skoraj izpustila morskega prašička. Zazrla sem se vanj, še posebej v njegove oči. V njih je svetila iskrica. Bil je prisrčen in zame so v tistem trenutku obstajale le njegove oči. Sploh ne vem, če sem vmes česala morskega prašička. Spomnila sem se, da bi mu bilo vljudno odgovoriti.
»Ti ni Ema rekla, da moraš iti stran?« sem ga vprašala, on pa se je na to kratko malo požvižgal.
»Saj ne ve, kaj hoče. Odgovori,« je rekel.
»Ja, nadvse prisrčni so, vendar tudi njih zdaj prvič držim,« sem rekla in najprej se mu verjetno sploh ni sanjalo o čem govorim. Zato sem morskega prašička odnesla Emi.
»Se vidva poznata?« me je vprašala, jaz pa sem le skomignila. Zavila je z očmi in se posvetila fotografiranju.
»Zdiš se mi znana,« je rekel, ko sem prišla nazaj.
»To mi reče veliko ljudi,« sem rekla in se zazrla v morskega prašička, ki sem ga krtačila. Upala sem, da ne bo hitro ugotovil, kdo sem. Ali pa, da sploh ne bo ugotovil, kdo sem. Želela sem si, da bi se izpolnila opcija številka 2 in ne prva. Čeprav se najbrž ne bo, vendar vedno je treba upati na najboljše. In v mojem primeru je to, da me ne razkrijejo. Pa še Timothy ima veze z ljudmi tu, kar pomeni, da sploh nisem varna. Zavzdihnila sem.
»Kaj pa je, da tako vzdihuješ?« me je vprašal in zazrla sem se vanj, le za trenutek, pa še to je bilo preveč.
»Ah, drama doma,« sem rekla in upala, da ne bo vrtal vame, saj nisem želela nikomur lagati.
»Razumem. Prijatelju je umrla babica in zdaj se doma kregajo zaradi dedovanja,« je rekel in zaželela sem si, da bi utihnil. Saj ne, da ni bilo prijetno poslušati njegovega angelskega glasu, vendar, če je govoril, je bilo več možnosti za laganje. Jaz pa ne maram lagati. Za kraljico se ne spodobi, da laže.
»Komu je umrla babica?« je vprašala Ema in tokrat sama prišla po morskega prašička.
»Jakobu,« je rekel in v oči so mi stopile solze.
»Ubožec,« sem dahnila.
»Saj ga sploh ne poznaš,« je rekel začuden.
»Ampak nikomur ne privoščim nesreče,« sem rekla. »Tudi mene boli, če koga kaj boli.« Takoj sem obžalovala, da sem karkoli rekla.
»Si pa empatična,« je rekel in se mi nasmehnil.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala Ema.
»S čim?«
»Ja z babico,« je rekla Ema in ga frcnila po glavi.
»Ob pol treh zjutraj jo je kap, mene pa je Jakob klical ob treh zjutraj,« je rekel.
»Nisi imel včeraj treninga zvečer?« je vprašala Ema.
»Ja sem imel,« je rekel. Emi sem v roke dala novega morskega prašička, Luka je pa tudi šel po več morskih prašičkov. Upala sem, da ne bo opazil zbeganosti na mojem obrazu. Saj ne, da je s slovenščino karkoli narobe. Ne, sploh ne. Le veliko novih besed je in čeprav je kar nekaj razumem, kar je zame veliko presenečenje, je še vedno preveč. Jaz sem navajena na angleščino. To je enako kot da bi ribo iz reke premestili v jezero. Saj se navadi, vendar je ustvarjena za reko. Ampak trenutek miru je hitro minil in ob meni je bil spet Luka, ki zelo rad sprašuje stvari. Gledal me je kot, da bi želel, da nekaj rečem.
»Kakšni se ti zdijo psi?« sem vprašala in upala, da bo iz tega stekel pogovor in ne bo prišel do mene in moje identitete.
»Zdijo se mi prikupni. Tebi?« je rekel.
»V redu so.« Še nekaj sem želela reči, vendar sem se raje ugriznila v jezik.
»Torej male živali so ti ocean, psi pa kopno?« je vprašal in vprašanje me je sprva zmedlo. Ko sem še enkrat ponovila, sem vedela kaj je mislil reči. Ne vem pa, če je on dojel, kaj je hotel reči.
»Ja, oče pravi, da male živalce niso za k nam. Pse imamo zunaj, za male živali pa ne moremo skrbeti.«
»Zanimiva logika.«
»Vem, sploh ne sprašuj.« Nato je nastala prijetna tišina. Verjetno se je zavedal, da če bo preveč radoveden bo izvedel tudi stvari, ki jih noče vedeti. To je vedno uspešno delovalo. To tehniko je izumil oče. Ko je kakšen politik preveč spraševal je povedal nekaj, potem pa zašel s poti in govoril o športu. Tako se konča s skoraj vsakim politikom. Že po obrazih jim vidiš, da mislijo, da je oče malo zmešan. Ko ob nedeljah to razlaga, se vsi smejimo. Tudi tisti, ki se ne bi smeli.
»Zakaj imaš rada pse?«
»Z njimi sem se lahko igrala, ko ni imel nihče časa zame. Starši so nonstop na delu.«
»Veš, zakaj jih imam jaz rad?«
»Ne.«
»Pa bi rada vedela?« Zavila sem z očmi. Ali je ta tip moj oče? Oče je to delal enemu izmed politikov, ki me je hotel za ženo. Končalo se je sicer z debato o loncih, vendar nisem poročena, kar pomeni zmago.
»Ja.« Pogledala sem ga v oči, ki so se mu še vedno iskrile. Človek bi si mislil, da me je gledal, vendar so bile zenice uprte nekam v daljavo. Čez trenutek me je pogledal. Najina pogleda sta se srečala in želela sem si, da se ta trenutek ne bi nikoli končal. Ampak pravilo moje sreče je, da me nikoli ne uboga, zato me tudi danes ni. Pogledala sem stran. Res se ne razumem. Nisem hotela pogledati stran in potem sem pogledala stran.
»Z njimi lahko tečem.« Debelo sem ga pogledala. Tudi jaz rada tečem.
»V čem pa tečeš?« sem ga vprašala.
»Odvisno. Na tekmah v šprintaricah, doma pa v teniskah. Si pa človek zanimivih vprašanj.« Pogoltnila sem. Zakaj moram vzbujati pozornost? Namesto, da bi tiho sedela v kotu in skrbela za morskega prašička, se pogovarjam s tipom, o katerem vem samo, kako mu je ime, da rad teče s psi in kje živi, poznam pa tudi njegovo družino. Mnogo manj tvegano bi bilo, če se mi ta tip ne bi zdel zanimiv. Najhuje pa je, da sploh ne vem kaj čutim.
~
Hej Metuljčki.
Tale del je dvojni, ker ga prejšnji petek nisem objavila. Kakšen se Vam je zdel nov del? Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo, jo všečkate ali komentirate. Res sem Vam neizmerno hvaležna. Hvala za vsako kritiko, ki mi jo boste namenili. Če ima kdo kakšno idejo, kaj bi lahko dodala za zraven zgodbe (kolaž, opis oseb itd.) mi lahko piše v komentarje, v kotiček, v nabiralnik ... kamorkoli. Pa napišite, če želite, da zgodbo objavljam pogosteje.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj napiše, zaenkrat pa obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
~#lovenkoreanlook<33
~mačja panda
Lysm
Heart