*pod* 13. poglavje*pod*


»Prekleto, Iva,« Leon se zdrzne, ko dekle položi svojo roko na njegovo ramo.
»Heeeejj, si me dolgo čakal?« nekaj v njenem glasu je drugačnega, način kako govori. Najverjetneje je samo živčna.
»Niti ne,« laž. Za trenutek, tisto četrtino sekunde je verjel, da je Melina in to ga je še bolj prestrašilo. A ni bila. To je le ona, Iva.
»Greva?« vpraša Iva in s tem prevzame pobudo.
»Seveda.«
Odpravita se skozi velika vhodna vrata in se napotita do bližnje kavarne. Zunaj je prelepo jesenski listo so že začeli odpadati, drevesa pa so se obarvala v rdeče, rjavo, oranžno in rumeno barvo. In še ta kavarna je tako jesenska, da daje vse skupaj občutek kot da sta v nekakšnem jesenskem toplem romantičnem filmu. Le, da ni vse tako romantično med njima, Leon se ne počuti sproščeno, Iva ob njem hodi nekoliko prehitro in zdi se živčna. Nista še izrekla besede. Tišina med njima je napeta, neprijetna in nekoliko zastrahujoča.
Naposled se Iva le začne pogovor, »očitno spet morem narediti prvi korak v tej najini zvezi,« reče iz z roko zamahne in pokaže prostor med njima.
»Kako si?« ga vpraša.
»V redu.«
Tišina.
»Ti?«
Iva se ob njem nasmeji, in ta smeh je tako redek in iz srca in tako znan…
Prispeta do kavarne, Leon na vso silo vleče vrata proti sebi, proba enkrat potem drugič in tretjič. Izza njegovega hrbta zasliši hihitanje, ki ga tokrat spravi ob živce.
»Aghh, nehaj! Vrata so se pač zagozdila,« razdražen pove.
Iva pristopi do njega in s prstom pokaže na znak na vrati. Potisni.
»To bo zaradi mojega visokega statusa v družbi morala ostati najina skrivnost,« v smehu reče Leon, »si predstavljaš? Kapetan najboljše košarkarske ekipe ne zna odpreti vrat.«
Iva se spet zasmeji, Leon pa obožuje občutek zadovoljstva, ko mu jo uspe spraviti v smeh.
Nastane tišina, ko se Leon zresni »Zato boš ta trenutek pozabila.« reče kot ukaz. Iva se za trenutek zdrzne ob njegovi resnosti, potem pa ugotovi pravila igre, ki jo igrata.
»Seveda, pozabila bom,« reče smrtno resno. Čeprav oba vesta, da je to le pretvarjanje je Ivin glas zvenel zelo resen in napetost se stopnjuje.
»Ne boš pozabila,« reče Leon in zastoka, »čaka me sramota do konca življenja.«
Iva se spet smeji, »nihče ne bo izvedel,« reče in ga prime za roko, »pridi pojdiva.«
Leon obstoji in gleda v njuni roki, v prepletene prste, ki se m zdijo znani. Vse na njen se mu zdi tako znano, kot da jo pozna že od nekdaj.
Pa jo res? Ji je res podobna? Vedno pride do zaključka, da se le oklepa preteklosti v kateri kot glavni lik nastopa Melina. Ni ji podobna. Ona je drugačna in starejša, nemogoče, da bi bila to Melina, ki je vstala od mrtvih. Sploh pa ni ponedeljek, da bi lahko vstala od mrtvih kot Jezus. Leon se je spet ujel v spiralo misli.
Usedeta se za mizo, Iva si iz vrata odvije svoj šal, ki se poda k njenim smaragdno zelenim očem. Sleče si svoj bež plašč, Leon pa se ponudi, da bo našel obešalnik, kar je po eni strani tudi izgovor, da jo za trenutek neha gledati kot, da je Melina.
Ko se vrne do mize, tam že čaka natakar. Iva si naroči belo vročo čokolado s cimetom, Leon pa kavo. Iva postavi komolce na mizo in si podpre glavo ter ga natančno pogleda v oči, kot strel. Dobro, da pri sebi nima pištole sicer bi ga zadela naravnost v srce, če bi merila.
Iva se zasmeji, »zakaj izgledaš tako prestrašeno? Saj pri sebi nimam ničesar morilskega.« Mu bere misli. Leon se zdrzne. Naposled se le odloči, da se bo prepustil trenutku ter nehal razmišljati ampak bo samo užival.
»Toreeej,« reče in ga pogleda s tistim pogledom, »povej mi nekaj o sebi.«
Leon privzdigne obrvi in se nasmehne, »a ne bi na to vprašanje odgovorila gospa skrivnostna?« V tistem pride do mize nazaj natakar s pladnjem na katerem sta dva kozarca vode, vroča bela čokolada, po vrhu pa posipan cimet in navadno kavo z mlekom za Leona.
»Uživajta,« reče z globokim glasom in se odpravi.
»Hvala,« odgovorita in potem Iva pokima, »mhm.«
To se more biti res, še mhm naredi isti kot ona. Vsega ga spominja na njo, s tem ne bo mogel živeti. V senci morilca, on je kriv in vedno bo kriv in ničesar se ne da več popraviti, do konca življenja ga bo pekla vest.
»Leon?« ne more odgovoriti, vsi so izgovarjali njegovo ime, a ona ga je drugače.
Pred tremi leti…
Bila je dobra, boljša od njega. Obvladala je vse. In to ga je motilo, vedno je imela odgovor na vse, preprosto je vedela kaj reči. Tudi pri pouku, vedno je bila prva ki je dvignila roko in odgovorila na vprašanje. Imel jo je za tekmico, bila je mlajša, a pametnejša, to ga je spravljalo ob pamet bolj kot karkoli drugega. Najbolj od vsega pa je sovražil to, da ji je matematika tako dobro šla, da je v prvem letniku obiskovala pouk za matematiko drugega letnika. Kar pomeni, da jo je vsaj enkrat na dan videl, dihal isti zrak kot ona in tekmoval z njo. Ni bila glasna, ni vzbujala pozornosti kot so to počela druga dekleta. Ona je le bila, obstajala je žalostno dekle, ki je izgubilo brata z velikimi možgani. Ko je odgovorila prav, se je le majceno nasmehnila in postrani na hitro pogledala Leona. Vedela je, da ga spravlja ob pamet in, da jo ima za tekmico. Ugajalo ji je, da je zmagovala in uživala je pri tem, ko je imela prav.
Nekega dne je počakal, da so vsi odšli iz učilnice, ko je hotela oditi Melina, je stopil pred vrata in ji onemogočil izhod. Pogledala, ga je izpod trepalnic.
»Pusti me mimo,« je tiho rekla. Poznal je ta glas, s tem je govorila vedno, ko se ni hotela prepirati, ko ni imela več energije.
Odraščala sta v sosednjih ulicah, včasih sta se kot otroka igrala skupaj, tudi njuni mami sta bili prijateljici. Vse se je spremenilo in kar naenkrat je bilo med njima vse čudno, bilo je par let po Lukovi smrti. Leon je želel pozabiti, vrgel se je v košarko. Melino pa pustil samo, da je žalovala. Če dobro pomisli, jo je pustil samo, da se je utopila v žalosti, ki jo je počasi požirala. On ji sploh ni izrekel sožalja, dobro je vedel, da mu za to zameri. Hotel je, potem pa je ni bilo več v šolo. Nekaj let se je šolala od doma, vse od četrtega razreda do konca osnovne šole. Ni dočakala normalnega otroštva, ni se prvič zaljubila v sošolca, ali pa dobila slabe ocene, ker je učitelj ni maral. Niti valete ni imela, zamudila je vse šolske ekskurzije in izlete… Zdaj ga je zapekla vest, da ji stoji napoti. Tega ni pokazal, spet se je spomnil, kako nadležna je lahko.
»Leon?« je rekla Melina. Ni mogel odgovoriti. Preveč se je počutil krivega za to, da jo je zapustil.
»Spusti me že mimo,« reče tokrat bolj jezno in ga poskuša odrinit z roko, a za majhno Melino, ki je merila malo več kot 160cm je skoraj dvometrski Leon predstavljal velikana.
Postavil se je bližje, »misliš, da si pametna? Da vse veš? Otrok si Melina, obvladaš le matematiko,«
»Ne mislim,« je rekla z nasmehom na obrazom.
»Ampak vem,« je dodala s istim nasmeškom, ki ga je tako spravljal ob živce.
»Meli, res si nadležna,« je zamrmral. Uporabil je vzdevek za njo, ko sta bila otroka jo je tako klical, trdil je, da je Melina predolgo ime.
»Tudi to si mi že povedal,« je rekla, a ob omembi vzdevka trznila in se prijetno nasmehnila.
»Boš me zdaj spustil naprej?« Leon se je umaknil, nekaj ga je zmotilo. Njen nasmeh. Njene temne, iskrive oči. In medeno rjavi kodri. Pred njim je bila drugačna, a oba sta vedela, da ju narazen drži preteklost in zamere.
~~
Hvalaa, da si prebral/a. Vesela bi bla kakšnega všečka, komentarja al pa kritike