Poleg po možnosti poslušajte *b*Olivia Rodrigo: deja vu*b*

*pod*15. Poglavje*pod*
Minila sta že dva meseca, božič je trkal na vrata, zunaj pa je ravno začelo snežiti. Iva in Leon sta pri njem gledala film. Iva se nasmeji, medtem ko ima glavo naslonjeno na njegovo ramo in gleda film. Očitno se je zgodilo nekaj smešnega v filmu. Vzdušje je bilo mirno. Leon pa že dolgo ni odprl na telefonu seznama stvari, ki ga na Ivi spominjajo na Melino. Film se je počasi zaključeval.
»Greva na sprehod?« je vedro vprašala Iva, ki je imela rada sneg.
»Ja,« je rekel Leon in se smejal njeni otroški obsedenosti nad snegom. Iva je od veselja stekla po stopnicah. In že si je obuvala svoje snežke. Leon jo je opazoval z nasmehom na obrazu, res jo je imel rad.
»Greva Leon, hitro se obuj. Preden se boš ti odpravil ven, se bo sneg že stopil.« ga je nestrpno preganjala. Leon se je obul, kot mu je bilo ukazano, Iva pa si je medtem zavezovala svoj smaragdno zelen šal okrog vrata. Nadela si je tudi ujemajoče rokavice in kapo. Oblekla je svoj plašč in ovila šal še Leonu okrog vratu. Potegnila ga je za šal, bližje k sebi in ga poljubila.
»Grevaaaa,« je zapela in odprla vrata ter stopila ven. Vse zunaj je dišalo po snegu, dvorišče je bilo belo in drevesa na vrtu gola.
Zunaj so se otroci iz soseske začeli igrati na snegu. Pred sosedovo hišo jih je bilo že veliko, med njimi tudi Leonova mlajša sestra, Zoja.
»IVAAA!« je zakričala Zoja in se ji vrgla v objem.
»Hejj Zoja, kako si?«
»Super,« je veselo odgovorila Zoja.
Nato je deklica po kratkem pogovoru stekla nazaj na sosednje dvorišče, kjer so otroci ravno postavljali snežaka. Iva je vrgla kepo v Leona.
»Ej, kaj se greš?« je rekel v smehu, ter jo prijel okrog pasa in sta se skupaj vrgla v sneg. Iva se je smejala in se probala izviti iz njegovega prijema, ko ji je uspelo je začela teči naprej, »ujemi mee!«
Leon je v roki izoblikoval kepo in ji jo vrgel v hrbet. Snežna kepa se razlije po njenem hrbtu. Na istem mestu ob skoraj istem času, pred enim letom je zadel Melino.
Iva se počasi obrne, opazi Leona. Njegov pogled je preveč samozavesten, takšen je bil eno leto nazaj.
Deja vu.
Leon ne more verjeti svojim očem. Isti trenutek. Ista snežna kepa. Isti pogled. Pred enim letom je stal na istem mestu. Melina je pred njim brisala sneg s plašča in ga gledala natanko tako. Takrat je mislil, da bo ta trenutek pozabil. Ni ga.
Zdaj je pred njim stala Iva. Toda za delček sekunde ni videl Ive. Videl je Melino.
Res, da si je nikoli ne bo izbrisal iz glave. A ona in Iva sta bili dve različni osebi. Kasneje sta se odločila, da gresta nazaj v hišo in, da jima bo Leon pripravil čaj.
Premočena od snega sta stopila v hišo in si v predprostoru sezula čevlje ter slekla zimska oblačila. Iva si je dala kapo dol iz glave, njeni lasje so bili premočeni in konice las so se izoblikovale v drobne kodre.
»Grem samo na wc,« je rekla Iva.
Leon je ostal spet sam, iz žepa je izvlekel telefon in se odpravil v kuhinjo, kjer je pristavil vodo za čaj. Nekaj časa je držal prst na zaslonu, naposled pa le odprl seznam.
*i*1. Nasmeh,
2. Pogled,
3. Majhna brazgotina na prstu,
4. Materino znamenje na levi roki,
5. Ko je živčna, grize notranjo stran lic.
6. Glavo nagne na desno, ko česa ne razume,
7. Nikoli še nisem videl njenega doma,
8. Ko laže, se trikrat podrgne po zapestju.*i*
Osem stvari, ki so le naključja pomisli Leon. Vse se mu le dozdeva. Na seznam napiše še osmo stvar: Ko ima vlažne lase, se nakodrajo.
Iva se vrne v kuhinjo, Leonu skoraj pade telefon iz rok.
»Kaj delaš?« ga vpraša.
»Čaj,« odgovori Leon nekoliko vznemirjeno.
»Mislim na telefon,« reče Iva in pomigne z glavo proti telefonu.
»Ah, nič, le…« Leon namršči obrvi, »pogovarjal sem se z Vidom, nekaj glede tekme.« se na hitro zlaže.
Iva prikima.
»Kakšen čaj boš?« jo vpraša Leon, ki je zdaj pomirjen.
»Kamilico, z veliko leda,« odgovori.
Melina ni marala piti čajev, še posebej ne tistih sadnih, ki so se obarvali v rdečo barvo, saj so jo preveč spominjali na vročo kri.
Leon je vrgel čajno vrečko v vodo in šalčko s čajem podrsal po pultu do Ive. Ta je premešala čaj, v smeri urinega kazalca, in potem obrnila smer.
»Katera je bila njena najljubša barva?« vpraša Leon.
»Kaj? O čem govoriš?« reče Iva in posrka svojo lice med zobe ter začne počasi grizljati notranjo stran lica.
»Melini,« hladno odgovori Leon.
»Bordo rdeča,« na hitro odgovori Iva. Izdala se je.
Leon se nagne naprej čez pult, da se približa njenemu obrazu, »kako dobro si jo v bistvu poznala?«
»Nisem je poznala,« se proba izvleči Iva.
»Kako torej veš njeno najljubšo barvo?« je razdražen Leon.
»Ti si mi povedal,« se na hitro zlaže.
»Lažeš,« mirno odgovori Leon in ji prime roko s katero se je podrgnila po zapestju. Trikrat.
Takrat pa Leona spreleti grozna misel. Poznala jo je boljše kot kdorkoli, torej je vedela kam se je mislila odpraviti tisti dan, ko mu je Melina zagotovila, da bo izginila. In če jo je našla ob pravem času, na pravem kraju je to pomenilo le eno. Ona je bila oseba, ki jo je ugrabila, ki je tistega dne klicala Leona z robotskim glasom, ko so iz odzadaj odmevali Melinini kriki.
In zdaj mu je je le probala le zmešati glavo s tem, da se je pretvarjala, da je nedolžna Iva, ki posnema Melinine poteze.
Ugotovitev ga je zadela bolj kot karkoli, ravnokar je v oči zrl osebi, ki je umorila Melino.