Hodila sem kar nekaj časa, ko sem zagledala veliko sadno drevo. Požrešno sem hlastala po sadežih, ki so bili še okusnejši od nedolgo nazaj odkrite vode. Ko sem se nasitila, sem slekla svoj pulover in vanj začela nabirati sadove. Mislila sem si, kako jih bo Diego vesel. Med premišljevanjem sploh nisem opazila, da me nekdo opazuje.
Kar naenkrat so se pojavili skoraj enaki zvoki kot zjutraj. Okoli mene se je zbrala cela gruča staroselcev in začela peti v jeziku, ki ga nisem niti malo razumela. V tistem trenutku so me preplavile grozne misli. Kaj če me bodo usmrtili, kot to delajo v filmih, ali me dali na grmado, kot so to počeli v starih časih. Kaj če bom pristala pod zemljo, kot vsi sopotniki preteklega dne. Res nisem vedela, kaj mi govorijo. Do mene je stopil srednje visok moški, po vsej verjetnosti poglavar, saj je imel nekakšno krono iz grmičevja. Prigovarjal mi je in se priklanjal. Za tem so se mi začeli priklanjati tudi ostali. Sklepala sem, da to pomeni, da me pozdravljajo, zato sem se jim tudi sama priklonila, misleč, da to pomeni nekaj dobrega. Na žalost pa sem predvidevala narobe.