Padla sem na tla. Pogledala sem svojo roko. Na njej je bila boleča rana. Ni tekla kri. Samo zelo je bolelo.
»Prosim nehaj!« sem zavpila. Ni nehal. »Prosim Luke! Nehaj! Ne zdržim več! NEHAJ!« sem zavpila zadnjo besedo, da je odmevalo po gozdu. Luke je odmaknil svojo roko in jo skril za hrbet. Obrnil mi je hrbet, da nisem mogla videti ampak sem še vseeno vedela, da se joče. Zbežal je med drevesi stran od mene. Pustil me je ležati sredi velikega temnega gozda. Ogledala sem si okolico ter ugotovila, da bom izhod našla bolj težko. Moja edina možnost je bil Luke.
»Luke! Pridi nazaj tvojo pomoč potrebujem!« sem zavpila kolikor sem mogla. Moje oči so bile onemogle. Počasi sem jih zaprla in zaspala. Moje sanje so bile čudne. Zdajle vam o njih ne bom razlagala, saj so bile zelo osebne.
Zbudila sem se. Še vedno sem ležala na isti trati, v istem gozdu, v istem mestu, v isti državi, na isti celini… no kakorkoli. Vstala sem ter zakričala
»Luke! Kje si? Potrebujem te!« nisem se počutila kot po navadi, ko sem koga klicala. Bilo je… … brez moči… Oh ne. Samo še tega je manjkalo. Moje moči so ob Lukovem šoku pošle. Kako je to mogoče? Vstala sem in odšla po poti proti gozdu. Kar naenkrat sem padla v luknjo…

Hoj.
Ta del je bil karatek saj je bil to UVOD.
Tukaj so še slike:
Bella: https://i.pinimg.com/originals/35/6c/63/356c63b6d105c18578d588e0ff04755c.png
Luke: https://i.pinimg.com/originals/d1/8f/53/d18f531a6cd989204324aa38e1e04f45.jpg
Lp. Ilovecandy