Takoj, ko je Ryn stopila v ogromno jedilnico, so se vse oči uprle vanjo. Nekatere so odsevale sovraštvo, druge veselje in tretje preračunljivost. Ryn se je to dogajalo že odkar jo je loreen poklicala k sebi. Ryn je bila stara tristo osemdeset let. Nekaterim starejšim se je zato zagnusila, njene prijateljice so bile vesele zanjo, drugi pa niso vedeli, kaj naj si mislijo. Tako mlade po navadi niso imele Obreda, večina ga je imela pri petstotih.
Ampak Ryn ni bila večina.
Takoj, ko je prvič v roke dobila rok, je že vedela, kako ga uporabljati. Znala je ubijati z vsemi vrstami bodal in pri stotih letih je premagala že mnogo katerega nasprotnika. Nekateri so bili celo mnenja, da bo loreenina naslednica, ampak Ryn je vsa taka ugotavljanja zavračala. Če bo nadzorovala krvavi ogenj, še mogoče, ampak če se ji podtakne safirni… Sicer je res, da lahko loreen iz vseh Ayanov izbere kateregakoli za naslednika, ampak Ayani s safirnim ognjem po navadi niso imeli možnosti za prestol.
Vseh teh pogledov se je Ryn že navadila. Sicer ni uživala, ko je bila v središču pozornosti, ampak vseeno je bilo bolje, kot da bi jo prezrli, kot po navadi. V bistvu ji je bilo kar všeč, da je tema vseh pogovorov, pa čeprav jo je večina samo zaničevala. Kar nekaj mesecev je minilo od zadnjega Obreda, pa še tistega neka Ayya ni preživela. Ayani so potrebovali svežo kri, to je bilo Ryn jasno, res pa je bilo, da že dolgo ni bilo nobenega spopada. In se tudi ni načtroval, kolikor je Ryn ujela med pogovori starejših Ayanov.
Čez trenutek je ugotovila, da sploh ni lačan, ampak vseeno ni odšla iz jedilnice. Nadela si je zloben nasmešek in počasi prečkala jedilnico. V Ayelli so živeli le tisti, ki so jih urili. Urjenje se je začelo, ko je Ayya ali Ayyan pokazal vsaj nekaj bojevniškega talenta. Ki pa jim ga ni manjkalo. Vsi so ga pokazali na preizkusu moči pri dvestotih letih, če ne prej. Vyra je rada govorila, da se je Ryn rodila z bodalom v roki. Bodala so bila njena najboljša veščina, še posebej dobro je znala rokovati z zakrivljenimi. Vyra je obvladala lok tako dobro, kot ga ne bo ona nikoli, pa če se še tako dolgo in intenzivno uri.
Njena soba je bila v petem nadstropju. To je bilo tudi zadnje nadstropje, v katerem so bivali Ayyani. Naprej so vse do vrha živeli Ayani. Ayyani so živeli v spodnjih nadstropjih Ayelle, v manjših sobah. Ayani so bili bližje nebu, saj so pravili, da pri zemlji ne morejo slišati pesmi vetra, ki jim poje in jih kliče ven. Nekateri Ayyani so govorili, da si izmišljujejo, ampak Ryn jim je verjela. Tudi sama je včasih slišala veter, ki zavija v sunkih in jo kliče ven.
"Si bila spet pri Pečinah?" se je oglasil nekdo za njenim hrbtom. Ryn se je obrnila in zagledala Wyverno, kako sloni na ograli in si z bodalom pili nohte. Prikimala je in videla rahel nasmešek, ki se je zarisal na Wyverninih belih ustnicah.
"Vsak da si tam. Zakaj ne greš kam, kjer je bolj živahno?"
"Od kdaj pa imam jaz rada živahno?"

Wyverna se je zahahljala in skočila z ograje. Oblečena je bila v popolno letalno oparvo: škornje, usnjen kombinezon in srebrno čelado. Edino, kar je namigovalo na to, da je Wyverna Ayya mesečevega ognja, je bil bel pas, za katerega je imela zataknjega bodala. Vyrin trak je bil turkizen, ampak za njim ni smela imeti zataknjenega ničesa, sja je bila poveljnica voda. Ryn se je velikokrat vprašala, zakaj poveljnica ni Wyverna, ko pa je nadzorovala mesečev ogenj, ampak si je vedno rekla, da ima loreen pač razlog. Vedno ga je imela.

"Se kam odpravljaš?" je vorašala Ryn in pomignila na njeno opravo. Wyverna se je ozrla na svojo majico, kot da jo prvič vidi, potem pa dogovorila. "To? Ja, z Ino greva še enkrat na obhod. Saj veš, kako rada imam noč." Ina je bila njena zmajevka, razdražljiva podneva in mirna ponoči. Točno taka je bila kot Wyverna. Preden bi Ryn lahko kaj odgovorila, je Wyverna že izginila za vogalom.
Ryn je prišla v svojo sobo. V njej ni bilo kaj veliko. Samo postelja s kovinskim ogrodjem v kotu, omara, tudi iz kovine, pri vratih. Nič v sobah ni bilo leseno, saj se je že mnogokrat zgodilo, da so mladi zmaji, ki so se šele dobro naučili leteti, vse požgali. Nekoč je nek bel mladiček ušel iz ograde in požgal pol območja, na katerem so živeli Ayani, preden so ga ujeli. Loreen je o tem govorila kot o 'velikem požaru, ki ga je povzročil neizurjen odrasel zmaj.' Axane in Awane bi namreč pobralo od smeha, če bi vedeli, da je to naredil komaj izlegel mladiček.
Zraven postelje je bila tudi pisalna miza, pod oknom pa stojalo za orožje. Ryn je slednjega imela zelo veliko. Zakrivljena bodala, lovski noži, meči, dolga bodala, lok, zastrupljene puščice. Ayani so imeli puščice z ognjem, ki nikoli ne ugasne. Zbirali so ga v Gorah krvavih plamenov, kjer so na vrhovih gora stale majhne svetilke, v njih pa večni ogenj. Tudi če si ga pogasil, je vžgal nazaj. Ko je bilo Ryn težko, ko so jo Ayani na treningih skoraj zlomili, si je govorila: jaz sem večni ogenj. Če me pogasiš, zrastem večja nazaj. Ne moreš me zlomiti. Ne moreš me zlomiti. Ampak tudi strup je bil bolje kot nič.
Svoje orožje je dobila od loreen, vsaj najlepše. Recimo z dragulji okrašeno bodalo iz diamantno modre kovine in lok z okrašenim ročajem ter izstopajočimi zlatimi vijugami. Ostalo pa je našla sama. Že dolgo nazaj je iz knjig izvedela, da je v Azarelli potekala najhujša vojna v zadnjih tisočletjih. Začela se je ravno zaradi vojskovanja. Ayani so želeli v boj za oblast z drugimi kraljestvi, ampak so jim Axani in Awani to preprečili. Umrlo je veliko ljudi, in z njimi možnost zavojevanja. Zjutraj niso več mogli iz kraljestva.
Ryn je že pred stoletji, ko je komaj shodila, odšla na kralj, kjer se je Bitka v Therelii odvijala. Tako so jo poimenovali, saj so se najhujši spopadi odvijali blizu mesta Therelia, največjega Ayanskega mesta. Ostala so bila manjša in revnejša, predvsem pa so stala veliko dlje od ogenj bruhajočih zmajev, ki so tako radi požigali bližnje hiše.
Ryn je tam našla ogromno kosov orožja, ki so ga pustili za sabo. Ni bilo zarjavelo, saj so orožje skovali najboljši kovači Asellov. Taki, ki so se kovanja naučili od čarovnikov iz Nyxa. Tam so kovači izdelovali črne nože in bodala, da so bila nevidna in neslišna. Asellski kovači so delali kovino tako belo, da je v snegu, ki ga je bilo sicer zelo malo, postalo povsem nevidno. V sencah pa je sovražnika presenetila nenadna svetloba in tako so si Aselli pridobili majhno prednost. Izdelana so bila iz valyrskega jekla, najbolj trpežnega in hkrati najbolj ostrega.
Ampak tako kovanje se je z leti pozabilo in valyrskega jekla je v rudnikih zmanjkalo, kovači pa so spet izdelovali navadne srebrne nože. Vseeno pa je imela nekaj belih lepotcev. Dala jih je samo prekovati, za vsak slučaj, ampak tudi brez tega so bili noži ostrejši kot katerikoli drugi.