nekaj kratkega in sladkega, ker se moram obvezno spraviti nazaj k pisanju. pokomentirajte tudi, če vam ni všeč, rabim kritike <3

-------------

danes sem ob pol šestih zjutraj po več mesecih prvič v roke prijela ljubezenski roman. moj problem je, da se zbujam ob izjemno zgodnjih jutranjih urah in ko smo na morju s starši v prikolici tako vedno zjutraj ostanem brez družbe in dela, zato se pogosto odpravim ven in berem knjige.

nekako sem danes za eno uro čisto pozabila nate in na tvoj obstoj. in ko sem se vrnila v rutino branja knjig na morju, sem se spomnila tistega občutka, da komaj čakam, kako me bo nekdo prijel za roko in mi govoril sladke laži in resnice v uho. kako me bo objel, vsakič ko me bo videl, poznal stvari o meni, ki jih ne nihče drug in me stisnil k sebi, ko mi bo hudo.

in končno sem se spomnila, da to že imam. da nisem več obupana šestnajstletnica, ki čaka, da se ji bo nekaj zgodilo in ji spremenilo življenje, kakor se to naredi v knjigah, preden se začne glavna zgodba. nič se ni zgodilo, nič ni drugače. razen tebe, vendar ti nisi prišel naenkrat. prej se je moralo zgoditi preveč naključij, da je sploh prišlo do tega, da sva se spoznala in da si me povabil ven, ker si nekako vedel, da si mi všeč.

knjige me niso pripravile na to, kaj me je čakalo. postopoma sva se odkrivala in se odkrivala, čeprav sem ti na prvem zmenku povedala za svojo nevrološko motnjo, za katero sem uspela po diagnozi povedati samo dvema prijateljicama. najin prvi poljub je bil obupen, čeprav ti ne trdiš tako. pomoje zato, ker nočeš, da bi se počutila še bolj krivo.

zato si želim, da bi bila midva v knjigi. da bi vedela, kako te poljubiti.