Dež je še vedno rahlo padal.

Amy je z obema rokama trdno držala volan in skozi vetrobransko steklo opazovala mokre ulice Virelie. Avto je bil star in je ob vsakem ostrejšem ovinku čudno zakašljal, kot da bi ji zameril, da ga je sploh spravila na cesto.

»Še malo,« je zamrmrala.

Na sedežu poleg nje je ležal listek.

Dollores Lauren Menfyulyhisth.

Amy je ime prebrala še enkrat.

Bar, v katerem naj bi delala, je bil na robu mesta. Majhen, star in precej zanemarjen lokal z napisom, ki je bil že napol odpadel s fasade.

To bo enostavno, je pomislila.

Parkirala je nekaj ulic stran in izstopila.

Najprej se je spremenila v starejšo žensko, nato v moškega srednjih let, nazadnje pa v mlado natakarico.

Vsaka sprememba je bila hitra.

Vsaj običajno.

Tokrat pa se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Njena roka je za sekundo ostala napol spremenjena.

Amy je obstala.

»Ne zdaj.«

Prsti so se vrnili v normalno obliko, nato pa se je njena podoba za nekaj trenutkov popolnoma popačila. Lasje so ji postali svetlejši, obraz starejši, nato spet mlad.

Amy je stisnila zobe.

Njena moč.

Vedno je delala težave, kadar je bila utrujena.

In danes je bila utrujena.

»Samo še nekaj ur,« si je rekla. »Potem spanje.«

Vstopila je v ozko ulico za barom in poskusila še enkrat.

Tokrat je uspelo.

Postala je majhen debel moški.

Nato je hitro vstop8la skozi zadnja vrata, ki so bila priprta.

Bar je bil skoraj prazen.

Za šankom je stal moški s sivimi lasmi in brisal kozarce.

»Dollores?« je vprašala Amy preobrazena v moškega.

Moški jo je čudno pogledal.

»Dollores dela zvečer.«

Amy je pokimala.

»Hvala.«

Obrnila se je.

In takrat se je njena podoba spet začela spreminjati.

Samo za sekundo.

Njene roke so se podaljšale, obraz se je spremenil, nato pa se je vse vrnilo v normalno stanje, v njeno pravo podobo - temnolaso Amy.

Amy je presenečeno pogledala svoje dlani, ki so hitro spreminjale barvo, najprej v modro, nato v temni rdečo in naenkrat nazaj v normalno barvo kože.

Še vedno je šokirano strmela v svoje dlani, nato pa zazrta v tla naredila dva koraka in nato se je zaletela v nekaj zelo... trdega. Močnega, prav tako kot trčenje.

Nekaj lesenega je padlo po tleh in ven se je skoralilo nekaj rdeče zelenega.

Jabolka.

Amy je obstala, nato pa dvignila pogled, pripravljena da bo osebi pred sabo zabrusila naj gleda kam hodi...

Pred njo je stal visok fant z rjavimi kodrastimi lasmi. Bil je precej višji od nje, širokih ramen in vidno navajen fizičnega dela. Nekaj sekund je samo gledal po tleh raztresena jabolka.

Nato je pogledal Amy.

In se nasmehnil.

Amy je odprla usta, nato pa jih zaprla, saj iz njih nič ni prišlo.

»No,« je rekel fant pred njo. »To je pa en način, kako pozdraviti novega sodelavca.«

Amy ga je zmedeno pogledala.

»Kaj?«

Pokazal je na jabolka.

»Običajno ljudje rečejo živjo.«

»Nisem tvoja sodelavka.«

»Potem je bilo še bolj osebno.«

Amy ni vedela, kaj naj reče.

Pričakovala je jezo.

Kričanje.

Morda celo grožnjo.

Namesto tega se je fant sklonil in začel pobirati jabolka.

Amy ga je opazovala.

Fant jo je pogledal izpod kodrov.

"Opravičiti se pa ne znaš, kajne?"

»Zakaj bi se ti opravičila?«

»Ker si mi zbila gajbo.«

»Res je.«

Fant še vedno sklonjen je pobral je jabolko in si ga ogledal.

»Ampak dobro je.«

»Kaj?«

»Jabolko.«

Amy je nekaj trenutkov samo strmela vanj.

Fant se je zasmejal.

»Šalim se.«

»To ni bila dobra šala.«

»Meni se je zdela dobra.«

Spet se je nasmehnil.

Amy je pogledala proti vratom.

Morala bi oditi.

Imela je nalogo.

Morala je najti Dollores.

Namesto tega je stala sredi bara in se pogovarjala z neznancem o jabolkih.

»Čudna si,« se je odločil rjavolasec.

Amy ga je pogledala.

»Ti si čuden.«

Fant se je zasmejal. »Povej mi česar ne vem.«

Pobral je še zadnje jabolko in ga položil nazaj v gajbo.

»Julian.«

Amy ni odgovorila.

»Moje ime,« je pojasnil.

»Aha.«

»To bo vse?«

Amy ga je za trenutek opazovala.

»Ja.«

Julian jo je nekaj sekund gledal.

Nato je samo skomignil.

»Prav.«

Amy je opazila, da mu na obrazu še vedno igra rahel nasmeh.

Nekaj na njem ji je šlo na živce.

Ni vedela kaj.

Morda to, da je bil tako sproščen.

Morda to, da se je obnašal, kot da na svetu ni ničesar, česar bi se moral bati.

Ali pa preprosto dejstvo, da se je še vedno smejal.

»Jaz sem Amy,« je rekla.

Poved ji je ušla, še preden je razmislila.

Julian je dvignil obrvi.

»Amy?«

Osteo je pokimala je.

»Lepo ime.«

»Hvala.«

»Ni za kaj.«

Za trenutek je nastala tišina.

Amy je pogledala proti šanku.

»Iščem Dollores.«

Julian je takoj pokazal proti zadnjim vratom.

»Če misliš Dollores Menfyulyhisth, pride čez približno eno uro.«

Amy je našpičila ušesa.

»Poznaš jo?«

»Delam tukaj.«

»Kaj dela?«

Julian jo je pogledal nekoliko sumničavo.

»Zakaj te zanima?«

Amy je bila tiho.

Preveč vprašanj.

Morala je oditi.

»Nič posebnega,« je rekla.

»To ljudje vedno rečejo, ko je nekaj posebnega.«

Amy ga je hladno pogledala.

Julian se je ponovno zasmejal.

»Prav. Ne bom spraševal.«

Odšel je proti šanku.

Amy je ostala na mestu.

Čez nekaj sekund je pogledala proti vratom.

Potem proti Julianu.

Nato spet proti vratom.

Ni vedela, zakaj še vedno stoji tam.

V resnici bi morala oditi.

Toda če je Dollores prihajala šele čez eno uro, bi bilo čakanje lažje, če bi ostala v bližini.

Vsaj tako si je razložila.

Sedla je za eno od praznih miz.

Julian jo je izza šanka pogledal.

»Boš kaj naročila?«

»Ne.«

»Vodo?«

»Ne.«

»Jabolko?«

Amy ga je pogledala.

Julian je dvignil eno izmed jabolk in se nasmehnil.

»Samo preverjam.«

Amy je prvič komaj opazno privzdignila kotiček ustnic.

Tako hitro, da tega skoraj sama ni opazila.

Julian pa je.

rekel nimajo ničesar.

Samo nasmehnil se je in nadaljeval z delom.

Amy je odprla svojo torbo.

Na dnu je bil listek z imenom njene nove tarče.

Dollores Lauren Menfyulyhisth.

Čez nekaj minut je morala ugotoviti, kdo je ta ženska.

Kje živi.

S kom se druži.

Kaj zna.

In zakaj je Corvax želel njeno smrt.

Amy je dvignila pogled proti Julianu.

Ta je ravno brisal zelo rjav kozarec in Amy je sama pri sebi menila, da ni bilo vredno časa, da se sploh trudi, a on je vztrajno drgnil.

Začela ga je opazovati.

Ne zaradi njega.

Zaradi bara.

Zaradi Dollores.

Vsaj si je dopovedovala.