Nisem se dala misliti na ta zvok. Zaprla sem oči. Glas,ki je prej plahutal s krili se je oglasil " Aha! Tukaj si! Že dolgo sem te iskal. Pridi z mano ne bo ti žal. " Globoko v sebi sem premišljevala o tem. Glas je bil nestrpen in me s krili oplazil, da bi pohitela z odgovorom. Počasi so se mi veke dvigale in zazrla sem v enakega stvora kot sem jih videla v mestu. V mestu nad katerim sem. Resno me je pogledal, ker se mu je mudelo. Odgovorila sem mu " Najprej mi moreš povedati kaj lahko izgubim, če zapustim ta krvav zrak, ki me obdaja. In šele nato grem! Jasno! "

Videlo se je, da stvor ni bil vesel mojega odgovora in me strašno pogledal ter pravil " Kaj lahko izgubiš? hahaha! Saj ničesar nimaš za izgubiti. Zaupaj mi! Mar me ne prepoznaš mala! " Ta beseda MALA se mi ni znala pojasniti. Zato sem mu preprosto odkimala. Nasmehnil se mi je in mi žrlel pojasniti to besedo, ki jo je izrekel, ko je nekaj priletelo v moj hrbet in me vrgglo negibno na oblak. Nisem se mogla premakniti niti ozreti. Videla sem le kaplje krvi, ki so curljale okoli mene in po mojem telesu. Vid se mi je v trenutku zbrisal.