,*b*BOL(E)ČINA ISKANJA*b**i*1.del*i*
Torej, ,, reče in se ozre navzgor ,,menite, da se najina soseda nahaja zgoraj, na strehi? ,, njen začudeni ton je čuden ampak, ji ne zamerim, upam da ne bo razočarana, če gor ne bova našle nje, bova pa namig, zadovoljno gledam križ med tem pa se moja sopotnica živčno prestopa in deluje prav razbremenjena, ko stopi iz dvigala.
Boga stvar, verjetno se je, kdaj zataknila v njem ali pa še huje izkusila prosti pad, ampak se bo že navadila, pri nas ne servisiramo pogosto.
,,Zaklenjeno je.,, reče, ko obstoji pred vrati stopnišča, ki vodi na streho, nasmehnem se in iz notranjega žepa na jopici potegnem kladivo, ter z vso močjo udarim po zarjaveli žabici, ki se v trenutku uda.
,,Za Vami.,, ji rečem, da ne bo pomislila, da sem kakšna brutalna nevzgojenka, ona pa se z istim pogledom, ki ga je imela v dvigalo povzpne po stopnicah navzgor.
Ozrem se po strehi, ki pa je dokaj žalostna polna je golobjih drekcov, neke čudne sklede polne nedojemljive tekočine, ki jo rožnolaska uporablja za svoje lase in oblačno nebo. Jezno pihnem čez nos, tole pa ne bo enostavno, ozrem se po Flaviji, če bo ona imela, kaj navdiha ampak spet si je nataknila očala, zato ne vidim njenega pogleda. Namesto tega pa nenadoma zavije močan sunek vetra, tako da se v moj hrbet od zadaj zaleti naš ogromen satelitski krožnik in spotaknem se. Ko že mislim, da bom pristala na z golobjimi iztrebki okrašena tla pa začutim močno roko, ki me je zagrabila okoli pasu.
,, Krščen matiček, ste še celi, če bo šlo tako naprej, bomo še na televizijskem programu! ,, zavpije in nenadoma se počutim slabo, še posebej, ker so njene roke čisto hladne, sploh nisem pomislila, da mogoče ne prenaša višine.
Čisto preveč vljudna je za svoje dobro, v nasprotju z nekom, ki ga poznam, ki zdajle verjetno jamra zakaj ji ne dela televizijski signal ,heh. Spremljevalki se opogumljajoče nasmehnem, še posebej, ker me je spreletela neverjetno dobra ideja, pravzaprav rešitev. Pomignem ji naj mi sledi, na strehi bova zdaj le še zgubljali čas.
Flavia pa ob pogledu na dvigalo spet skoraj pobledi še bolj, ko je možno ob njeni polti, zato hočem spet predlagati stare nedobre stopnice, ko ona krikne: ,, To nima smisla! Obvestite policiste ne pa, da se gremo detektiva, nisem usposobljena zato, Vi pa no ne vem, nočem biti nevljudna, vendar je to čisti, popolni nonsens! In, če ne boste obvestili Vi bom jaz, pravzaprav bom to storila zdaj iz teh dogodkov se ne norčuje.,,
Zazrem se vanjo ona pa samo obrne hrbet medtem, ko iz enega izmed žepov rumene poletne obleke vleče telefon, zmignem z rameni in se napotim v dvigalo, saj ji ne bo pomagalo, poleg tega je pomagala dovolj, moram se nekako odkupit, že vem ga Bolčina bom povedala vse o njenih prispevkih, potem mogoče ne bo deležna ene izmed njenih temačnih pridig ampak pozitivnih. Nasmehnem se sama pri sebi in se napotim proti našem državnem TV studiu.
Ravno sem na pol poti in že razmišljam, kako bi ugotovila, kje izmed številnih soban ona sploh je, ko me nenadoma nekdo zagrabi za ramo.
Moja stara znanka, ki deluje nekoliko neuravnovešeno s strelami, ki ji bliskajo iz njenih svetlo modrih oči in tresočimi rokami. ,,Smejali so se mi, smejali!,, reče in besedo smejali še posebej poudari z istim tonom nadaljuje: ,, Da mi želijo dober lov, so dejali, ali je njihova glava kvadratna ali kaj?!,,
Zavzdihnem, prav to sem ji želela dopovedati, policija ne bo iskala ga Bolčine, ker jo ima dovolj, globoko vdihnem in ji, kar med potjo začnem razlagati o vseh nerodnostih v katere je bila najina predraga soseda čisto prostovoljno vpletena, ravno ko ji želim razjasnit še zadnjo zadevščino pa zazvoni telefon. Neznana številka kaj? Hmm… Vendar pa v trenutku, ko dvignem slušalko prepoznam zdaj rahlo histerični glas svoje piškotodajalske sodelavke.
,,A tebi tudi novice ne delajo, udarjam to trapasto kišhto in nič, mrtvo, nada!,, vpije njen glas iz slušalke, jaz pa se nasmehnem, oh to bo otročje lahko, hitro ji rečem par pomirjujočih besed in prekinem.
,,Imava jo, natančno vem kje je! ,, rečem Flaviji in že hočem vstopiti, ko se spomnim, da rabiš dovoljenje seveda, morajo zakomplicirati stvari. Flavija pa me pogleda in zmigne z rameni, potem pa zavije okoli stavbe, dober poskus ampak, vsa vrata tudi stranska so tu zaklenjena. Vendar pa že čez trenutek pride nazaj in nonšalantno pristavi nekaj o odprtih vratih in ima celo prav, jaz pa se kakor moram hitro poženem po stopnicah, ter komaj ujamem njen ,, Za Vami.,,
Drvim po hodnikih in skoraj vderem, v studio in v tej sekundi vem, da je tam, po vonju sveže pečenih piškotov. V naslednji jo zagledam, sedečo na stolu med tem, ko klepeta z dvema zmedenima voditeljema, pogleda me in veselo reče: ,,Oh gospodična Dos pa ste me vendarle našli, hitri ste in…,,
V moj hrbet se zaleti Flavija, a preden bi lahko izdavila svoj glas najverjetneje zmedenega besa jo ga Bolčina prekine: ,, Oh imeli ste pomoč, oh to je pa lepo, saj ste ji vse pojasnili, kajneda?,,
:black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square:
Upam, da vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je tudi dobrodošla.:sparkling_heart: