Hejhoj!! Za začetek te prosim, da odpreš objavo in si prebereš zgodbo. Če si to storil/a, se ti zahvaljujem:blush:.
Zgodba je sicer namenjena za PILov jesenski natečaj, čeprav ni ne vem kaj. Upam samo, da tekom zgodbe ne bom zgrešila teme (to se meni rado zgodi:sweat_smile:).
Zdaj pa na zgodbo: To je neke vrste 'prolog', zato je bolj kratek, imena glavne junakinje pa še ne izdam. Upam, da ti bo zgodba všeč ... (aja, pa še ena zanimivost: navdih za to zgodbo sem dobila med umivanjem las:stuck_out_tongue_closed_eyes:)
Lep počitniški pozdrav, Zajči:cat:

____________________________________________________________
Hodila je po mestnem parku. Jesen je že obarvala prve liste v toplo oranžno - rumeno barvo. Točno pet let nazaj se je preselila v London. Spomin na življenje prej, je hotela že zdavnaj vreči v pozabo, a se ji je vedno znova in znova vračal. No, saj tudi zdajšnje živjljenje ni bilo ravno rožnato. Če sta jo prej sovražila starša, jo sedaj sovražijo vsi ostali.

Kapuco si je potegnila nizko čez obraz in se v kar se da širokem loku izognila klopci, okrog katere se je gnetla skupinica težkih frajerjev in osvajala nekakšne žive barbike.

Nekaj časa je še hodila, ko ji je nenaden sunek vetra zbil kapuco z glave. Njeni dolgi rdečkasti lasje so hitro pritegnili pogled njej še preveč znane osebe. "Glej, no glej, TERORISTKA na svojem pohodu!" je zavreščala Hester. Bila je leto starejša od nje in je spadala med najpopularnejše na šoli. Izrabila je vsak trnutek, da jo je lahko zbadala. Še posebej rada jo je klicala 'teroristka'. Zahvaljujoč časopisu, televiziji in drugim zoprnim medijem, so vsi vedeli, da je hčerka dveh hudih kriminalcev.

V hipu, ko je Hester izrekla te besede, jo je obkolil še cel kup drugih popularnežev. Kdo ve, od kod so se vzeli. Zbadali so jo, jo žalili in se ji smejali. Kmalu ji je bilo vsega dovolj. Spet si je potegnila kapuco čez glavo, se prerinila mimo nasilnežev in kar čez travnik, mimo dreves stekla do svoje domače ulice, ki je bila na srečo v bližini parka. To je bila pravzaprav domača ulica njene tete - sama se v Londonu nikoli ni počutila domače.

Planila je v hišo in se še zmenila ni za tetin pozdrav. Odšla je naravnost v svojo sobo in zaklenila vrata. Z nog je zbrcala čevlje in se vrgla na posteljo. Po licih so ji pritekle solze. Sovražila je jesen. Še bolj jo je spominjala na tiste grozne čase. In drugi so to vedeli. Zato, so ji tudi sedanjost delali grozno.