Majcena pošastka je čepela v kotu z zvitkom v gobčku. Videti je bil kot, da je bil preveč časa na mrazu. Bil je bel z ledeno modrimi kremplji, očmi in koncem repa. Nekaj časa je zrl v Emmy potem pa brez opozorila skočil nanjo. Nekaj časa se ga je Emmy poskusila otresti in ravno, ko se je zaradi izčrpanosti skoraj zgrudila na tla je zmajček skočil z nje in pred njo položil zvitek potem pa se usedel in čakal. Ko je Emmy pobirala zvitek je pošast neprestano motrila z zmedenim pogledom. Ko je odprla zvitek je prebrala zavito pisavo, ki je govorila: Draga Emmy Wolf, ta zmaj je pri tebi z nalogo, da te varuje. Sprejemi ga kot prijatelja saj vsaka žival najde svojo sorodno dušo. Ime mu je Smith. Vzemi ga kot prijatelja. Ko boš potrebovala teleportacijo iz enega mesta na drugega se ga primi za del repa oblikovanega v luno. Če te zanima zakaj si ga dobila je to zato, ker si mag. In vsak mag dobi svojo žival, ki rase skupaj z njim. Čez eno leto ti sporočimo... A Emmy ni mogla videti naslednjega saj je bilo raztrgano. Gledala je od Smitha do zvitka in spet nazaj. Končno se je odpravila do zmajčka ter ga previdno pobožala. Na njeno začudenje je videla, da se zadovoljno drgne ob njeno roko. Kar naenkrat se je zbudila. Vse so bile le sanje olajšano pomisli. Potem pa pogleda kje so njeni copati pod posteljo. A pod njo ne vidi svojih copat temveč zmaja, ki je zaspal z njimi vkleščenih z njegovimi zobmi. Emmy se je samo zravnala in upala, da se bo spet zbudila. A se ni. Končno se je vdana v usodo odpravila na zajtrk. Sredi poti se je tako hitro ustavila, da se je Smith zaletel v njo. Kaj naj reče staršem!? Najmanj kar potrebuje je pojasnilo zakaj je zmaj v hiši. Zdelo se je kot, da Smith bere njene misli kajti kar naenkrat se je ustavil in zletel na strop tam pa se kot muha z nogami prilepil, da je lahko visel z glavo navzdol. Emmy se je zelo tiho poskusila odpraviti v jedilnico. Ampak ji ni uspelo. Njihova tečna čistilka jo je držala za vrat tako, da je Emmy brez, da bi videla obraz vedela kaj pomeni.