Sory, ker si dva dela sledita tako hitro, ampaka res RADA pišem in sploh ne morem čakat.:blush:



*Lily. Končno grem domov. No, k babici Nely, če sem iskrena. Saj veste, moji starši so izgubljeni bogve kje. No, to je to. Konec semestra. Božične počitnice. Prvič ne bom videla staršev za Božič. Ne morem še govoriti o njih ali Hermioni. Nikoli se ne bom navadila, da me zjutraj sestra ne pozdravi, mi ne pomaga pri učenju. Nisem vedela, da jo imam tako rada. Kolikor vem, sva se vedno prisrčno sovražili. Sestrska ljubezen. Vedno, ko govorim ali pa le razmišljam o njih, se mi v očeh naberejo solze. Bedne, dojenčkaste, neumne solze.
Pakiram svoje stvari.Zvezke, plašče, kotel, bunkeljska oblačila. Med počitnicami vedno pogrešam grad. Vem, da bo tokrat če huje. Čeprav je babica Nely v redu. Odpravim se na zajtrk, a Katie ni. Verjetno je imela zgodnji zajtrk. Pred potovanji se vedno odpravi pol ure prej. Tako pojem svoje kosmiče in grem Pred grad na dvorišče. Sedem v kočijo, ki jo vlečejo žvadrnil (lahko jih vidim, saj sem videla umreti dedka) skupaj z Ginny, Nevillom in Parvati.Ko prispemo na peron, vlak že čaka. Vsaj nekaj običajnega. In Katie mi maha iz enega od kupejev. No, mogoče le ne bo tako slabo. Sedem poleg Katie. Moja najboljša prijateljica je, čeprav se najini starejši sestri ne marata preveč. Hermiona namreč misli, da je Luna nekoliko premaknjena. S Katie ni takooo hudo. Vlak se premakne. Končno!

*Katie. Zgodaj sem vstala. Pred potovanji sem vedno nekoliko vznemirjena. Spakirala sem že prejšnji dan, zato sem zgodaj zajtrkovala in šla peš do postaje. Izbrala sem si svoj najljubši kupe in med čakanjem na Lily prebrala revijo Razkrito, katerega urednik je moj oče. Piše, da moramo vsi pomagati Harryju, kjer koli že je. Sicer se strinjam, a osebno ne bi rinila v težave.
Končno se prikaže Lily. Ni videti preveč dobre volje. Saj, vem , da je žalostna zaradi Hermione in svojih staršev. A o tem se noče pogovarjati. Kot pravi Gryfondomovec raje pomaga rešiti težave drugim, kot da bi se enkrat pošteno posvetila svojim.
Vlak odpelje. Luna je v sosednjem kupeju. Smo približno na pol poti do Londona. Zdaj pa se vlak sunkovito ustavi. Z Lily se presenečeno spogledava. Že peto leto zapored se peljeva domov za Božič. Lily privleče na plano palico. Saj. Njeno geslo bi lahko bilo: Najprej napadi, potem debatiraj! Jaz ji ne sledim. Verjamem v mirne pogovore. Lily previdno pripre vrata. Zasliši se Lunin krik in potem nekaj udarcev. Sestrin krik deluje name kot netilo. No, prav. Niso pri volji za miren pogovor, jaz pa tudi ne. Lahko samo čakava.
Vrata se sunkovito odprejo. "TU JE UONA! TADRUGA HČERA UOD TASTARGA LIUPKA! DEJTE JO!" O,ne. Ne ne ne. Jedci smrti so. In že stopajo proti meni. Takrat pa rdeč blisk, glasen pok in nezavesten jedec, ki je padel pod Lilyjino kletvijo hromljenja. Res je pogumna. A to je bil le en jedec. Trije jo zgrabijo, meni dodelijo le enega. Zgrabi me in potem...
Samo še tema.