hej, začela sem pisati zgodbo, naslov bom še spremenila. Danes je malo več, naslednjič bo pa manj. prosim povojte svoje mnenje o zgodbi. Hvala.:blush::blush::relaxed::blush::slight_smile::kissing_heart:


1. Poglavje
Dolgočasim se in strmim v ogledalo. Vreme je danes naravnost prečudovito. Obeta se nevihta. Večina ljudi, ki jih poznam ne marajo neviht. Nekateri se jih bojijo. Drugim pa jim grejo samo na živce. Nekako podobno je z mano. S tem, da se me jih malo boji. Poznam pa osebo, eno izmed izjem, ki je v obeh primerih drugačnega mnenja. To je Amelia. Stara je 62 let in nekaj mesecev. Ni moja babica ali teta. V resnici nima nikakeršne družinske povezave z mano. A se obnaša, kot da sva sorodnici. In to mi je pri njej najbolj všeč. Veliko se druživa, čeprav je v letih malo manj kot 50 let razlike. Sama sem namreč stara 13 let. Največkrat se druživa čez vikende, ko greva skupaj na kakšne izlete ali pa sva samo pri njej doma. Velikokrat sem pri njej tudi čez delovni teden, ko se mi ne da prenašati svojih sostanovalk v sirotišnici. Ja, res je. Živim v sirotišnici. Učitelji sicer želijo, naj govorimo temu dom, v resnici pa je to navadna usrana sirotišnica. V sobi nas je 8. 8 punc, ki so si po letih zelo različne. Najmlajša je stara 7 let, najstarejša pa 15. Poleg tega smo si tudi karakterno različne. Nekaj pa imamo skupnega vse. Vse smo mnenja, da je sirotišnica obupen dom. Uhhhh kako jo sovražim. In sovražim vse punce v naši sobi. In vem, da vse sovražijo mene. V “domu” stanuje okoli 250 otrok. Ti naj bi jih šolali učitelji v sirotišnici, razen izjem. Izjem, ki imajo štipendije. In to sem jaz. Štipendije nisem dobila, ker bi bila zelo pametna. Dobila sem jo zaradi mojih športnih ter umetnostnih veščin. To pomeni, da sem nadpovprečno nadarjena pri športu in likovni umetnosti. Nič čudnega, če treniram ritmično gimnastiko štirikrat, plavanje pa trikrat na teden. Nočem se hvalit, ampak sem tudi zel dobra pri teku in plezanju. Za umetnost pa iskreno še sama ne vem. Mislim, Amelia je vedno govorila kako so moje risbeprečudovite, vendar sami veste, da če vam kakšna ljubljena oseba to reče ni ujno da to v celoti drži. Kakorkoli zdaj obiskujem osmi razred na osnovni šoli zlatega konja. Vem ja, grozno ime. Pa tudi šola mi ni preveč všeč. Fantje v mojem razredu so sami malčki, čeprav se delajo, da so najbolj kulski moški na planet. Punce pa so navadne opravljive, lažnive koze. Okej, res se pritožujem, ampak morate razumeti, da bi se tudi vam, zdela skoraj vsaka stvar grozna če ne bi imeli starše, sester ali bratov. Ubistvu nobenega družinskega člana. Res sem srečna, da imam Amelio.
V resnici še sama ne vem prav dobro kaj se je zgodilo. Kako sem prišla v sirotišnico. Spominjam se izletov in potovanj, vseh krajev ki sem jih kot majhna obiskala. Spominjam se tudi moje mami in očija. Plezalke in plavalca. Spoznala sta se na olimpijskih igrah, ko je bila mama stara 24 let, oči pa eno leto več. Dve leti kasneje sem se rodila jaz. Še vedno vidim majhno hiško, ki smo jo imeli tik ob morju. Zraven smo imeli tudi prikolico, kjer sem se igrala. Velikokrat smo plavali v morju, ali pa plezali na skalah, ki so bile zraven. Res sta bila odlična športnika. Verjetno sem zaradi njiju postala tudi sama športnica. Štirikrat na teden imam tri-urni trening ritmične gimnastike, trikrat na teden pa dvo-urno plavanje. Tudi sama obožujem morje. In morsko hrano. In poletje. In plezanje. Ne hodim na treninge plezanja, temveč se vedno urim na igralih z ročkami. In nočem se hvaliti ampak v športu sem res dobra. Kot bi rekla temu učiteljica slovenščine, je šport moja vrlina. Pa tudi v umetnosi zelo uživam. V prazni sobi Amelienega apartmaja slikam. Največ na platnih. Amelia pravi da imam zelo spretne roke. Torej v športu in likovni umetnosti zelo uživam. Pri ostalih šolskih predmetih, pa ne. In tam tudi nisem spretna. Pri matematiki, semi mela lansko leto končno oceno tri. Enako pri zemljepisu. Skratka moje ocene niso vedno najboljše. Razumeti morate, da vsak dan ustanem ob petih, spat pa grem ob desetih alih enajstih. Zato tudi nisem najbolj naspana. Kar pogosto vpliva pri ocenjevanjih. Saj ne, da želim iti ob takih urah vstajati ali zaspati. Preprosto ne morem drugače. Zvečer pridem iz treninga v dom ob devetih. Nato pa se še učim in delam naloge. Plavanja pa imam ob torkih ob šestih zjutraj, ob sredah pa ob sedmih.
V ogledalu si ogledujem svoje telo. Amelia velikokrat pravi, da sem preveč suha. Saj ne stradam ali hujšam. Samo zelo veliko športam. Imam rjave oči, na svetlobi postanejo zelene. Oči imam po očetu. Lase svetle barve pa po mami. Imam samo skupno fotografijo. Vseh nas treh. Na sliki sem stara okoli štiri leta. Vsi se smejimo, morje nam obliva gležnje. V ozadju je sončni zahod. Res lepa slika. Velikokrat sem jo hotela prerisati na platno, pa ni šlo. Preprosto zlomila sem se. Ne jokam se veliko. Samo poredko, ko imam preveč pritiska. Takrat pa se vedno. Vedno ko začnem globoko razmišljati o njiju. Če bi me zdaj vprašali, kaj se je zgodilo, vam ne bi znala odgovoriti. Ne vem. Zato ne sprašujte. Tema vedno, ko pomislim. Veliko spominov pride čez noč. V sanjah se prikažejo slike družine. Včeraj sem sanjala dedka in teto. Sestro od mame. Ne razumem zakaj me noben ne pride iskat. Vem da vejo, kje sem. Imajo naslov stavbe. Če bi hoteli bi prišli.
Začnem se tresti. Skozi vrata pride Anne. Je moja najhujša sovražnica. Vedno se oblači kot manekenka, pa tudi govori laži naokoli. Predvsem o meni. Tudi ona me sovraži, najverjetneje ker obiskujem šola. Za razliko od nje. “Kaj sse treseš, kot kakšna igračka” izjavi. Ne le, da je neumna, tudi grozen glas ima, ostuden. Ignoriram jo. Trening plavanja za cel teden odpade, tako kot tudi gimnastika. Imamo spomladanske počitnice in Amelia se je odločila, da se bova odpravili v hiško ob morju. Vse je že rezervirala. Z vlakom se bova odpravili ob petih. Pogledam na uro. Ura je že 15:38! Amelia je rekla, naj sem pri njej ob pol štrirh, da še pomalicava in se odpraviva. Joj, kako čas beži, ko se pogovarjam s svojimi misli. Hitro si oprtam velik nahrbtnik na hrbet in oddrvim skozi vrata. Anne še namenim surov pogled in hitro stečem do Ameliinega stanovanja. Na srečo ga ima čez cesto, tako da sem tam hitro. Potrkam nav rata. “Živjo ljubica, kako si?” me ljubeče in z nasmehom pozdravi Amelia. Iz mene se vsuje poplav besed, opravičila in pojasnila zakaj sem zamudila. “No, no vsak se kdaj malo zamisli. Glavno, da si zdaj tukaj. Glej pripravila sem nama malico, pa tudi za sabo jo bom nekaj vzela. Vožnja bo dolga dobro uro, do hiške pa bova hodili dvajset minut.” pove ter pokaže na mizo, kjer sta dva zvrhana krožnika še svežega kolača, kosov jabolka in na vsakem velik sendvič. Sem vam že povedala, kako dobra kuharica Amelia je?! Z veseljem pojem vse kar sem dobila. Med jedjo razlagam, o nevihti, ki bo napovedana in Amelia veselo prikima. “To sem že sama včeraj zvečer izvedla od zvezd. Povedale so mi.” Amelia se zelo ukvarja z astrologijo. Z heroskopi in tem. Jaz naj bi bila po horoskopu rak. Rojena sem namreč 23. junija. Amelia pravi, da so raki poletne duše. To zagotovo tudi sem. Še nekaj časa se pogovarjava, ko se glasi Ameliina ura in začne piskati. “Čas za odhod” navdušeno reče Amelia. Tudi sama je že prej spakirala svoje stvari v nahrbtnik, ki pa je manjši kot moj. Sama sem namreč vzela s sabo tudi slikarski pripob in platna. NI lepšega, kot risanje morja, ki je čisto ob tebi.