Poglavje 1: KO SE ZGODI NEPRIČAKOVANO
“Daj vzemi sekiro!” je vzkliknil glas iz telefona mojega najboljšega prijatelja.
“Ne bo pomagalo,” sem odvrnil.
“Kaj pa boš?”
“Počakaj, da razmislim!”
“No pohiti, ostala ti je le še minuta!”
“Že vem!” Zazrl sem se v prenosnik in začel izvajati svojo potezo.
“Jakob!” se je zaslišal glas moje mame.
“Jakob!” je zavpil glas iz telefona.
“Alexei!” sem vzkliknil.
“Je to tvoja super seksi mama?” še ni odnehal Alexei.
“Dogovorila sva se, da ne boš flirtal z mojo mamo!” sem vzkliknil pretresen, saj mi je ostalo le še deset sekund.
“Jakob!” je ponovno zavpila mama.
“Še deset sekund!” sem vzkliknil nazaj.
“Šest, sedem ...”
“Six seven!” sem se zadrl telefon in napol že naredil.
“Jakob!” je zavpila mami. Vse mi je padlo iz rok.
“Saj že grem!” sem zavpil nazaj.
“Bolje zate, če ne bo prišla po tebe Julija!” je zavpila.
“In ti je uspelo?” je živčen spraševal Alexei. V tistem trenutku se je na računalniku izpisal napis: KONEC IGRE! POIZKUSI NASLEDNJIČ!
“Ne!” sem zavpil v telefon in se prijel za glavo.
“Uporabi dragulje,” mi je svetoval prijatelj.
“Nimam jih!”
“Ti jih dam?”
“Če moji starši zato izvedo, sem pečen.”
“Zdaj pa dovolj poslala bom Julijo!” je zavpila mami.
“Potem pa adijo!” je rekel Alexei, ki se milo rečeno boji mlajših otrok. Je mnenja, da se je odrasel rodil.
“Ja, adijo.” Prekinil sem telefonsko linijo. Takrat je v mojo sobo vstopila moja dvoletna sestrica, z mahagonijevimi in kodrastimi lasmi. Kodre ima po očetu, kodraste lase pa po mamini pokojni babici. Mami je nekoč rekla, da bi babi rekla, da sva čisto enaka.
“Mami hoce, da gles dol,” je rekla in se mi zazrla v moje smaragdno zelene oči.
“Saj grem,” sem zanergal in jo dvignil v naročje. Stopil sem iz zatemnjene sobe in vstopil na oranžen hodnik. Svetloba iz strešnega okna me je za trenutek zaslepila, vendar sem se kmalu navadil. Šel sem do kamnitih stopnic, niti ne vem iz katerega kamna so. Mogoče marmor? Učiteljica za geografijo je stalno kritizirala okenske police na šolskih oknih, vendar s tem ni dosegla pretirano zanimivega odgovora. Prijel sem se kovinske ograje in Julijo dal na hrbet. Spustil sem se in pri pristanku Julijo skoraj katapultiral v mamino naročje, vendar sem še pravi čas ustavil. Stopnice so vodile v bogato pritličje, ki je imelo kopalnico, dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo. Iz stopnic sem bil že direktno v dnevni sobi.
“Oh zdajle je na televiziji pevska oddaja. Prižgeš televizor prosim,” je rekla mami in se posvetila zlaganju prtičkov. Očka je nekaj brkljal na lestvi. Stopil sem do televizije in jo prižgal. Na zaslonu se je izrisala podoba novinarke, ki sem jo v otroštvu tako grozno ljubil, ona pa verjetno sploh ne ve, da obstajam. Imela je zlate lase in tokrat se ni smehljala. Verjemite, da vem, da se je vedno smehljala, razen ko je razlagalo o vojni v Gazi in Ukrajini. Kaj če se nam bliža vojna? Pogledal sem vse oddaje od 24ur, zato sta me starša vedno poklicala. Ko sem približno desetič odšel, ker nisem mogel gledati, da ni moje ljubljene novinarke sta doumela, da mi je `simpatična´ kot je pravila mama.
“Pozdravljeni! Z Vami sem Leja Hrovat! Se res opravičujem zaradi prekinitve televizijske oddaje, vendar imamo pomembno obvestilo. V zadnjem tednu je slovenska policija zaposlena z ugankami. Nekaj otrok je bilo ranjenih, vendar jim ni bilo nič hujšega. Vsi so preživeli. Razen treh izjem,” govorila je tekoče. Na zaslonu sta se prikazali sliki dekleta s črnimi kodrastimi lasmi, ki je jezno bolščala v kamero. Na drugi sliki je bil fant s kratkimi kodrastimi črnimi lasmi. On se je lepo nasmihal v kamero in kazal svoje bele zobe. “To sta dvojčka Hana in Liam najbogatejše slovenske rodbine Vidmar. Hodita v deveti razred v naši prestolnici. Zadnja ju je videla njuna osebna pomočnica, ki je peljala Hano na trening karateja in Liama na klavir. To pa nista edina otroka, ki sta pogrešana,” je dejala novinarka. Na zaslonu se je pojavila slika dekleta, ki je v rokah držalo vrtnico in je imelo valovite temno rjave lase. Tudi ona se je veselo smehljala v kamero. “To je Hanna, ki je Liamova punca. Otroci so izginili na isti dan in policija ni še ničesar našla. Njena starša sta ponosna Slovenca plemiške krvi. Prihaja iz bogate rodbine Moren in je njihova najmlajša hči. Vsi obiskujejo deveti razred. Če jih kjerkoli vidite sporočite policiji. Obvarujte svoje otroke in lep dan še naprej,” je rekla in pomahala v kamero. Lep dan! Oprosti moja ljuba Leja, vendar po tej novici gotovo ne bom imel lepega dne! Takrat je oči padel z lestve.
“Mark!” je vzkliknila mami in stekla do očeta. “Jakob pojdi po lestev in okraske ven. Aja pa ne pozabi na zaščito.”
“Mami zunaj sneži,” sem ponergal, vendar je že prinesla cedilo za makarone in mi ga položila na glavo. Iz ene od svojih krink je vzela še kij.
“Če se ti karkoli zgodi se brani s tem. Zagotovo boš brez težav prehodil manj kot 100 metrov,” je še navrgla mami. Nejevoljen sem stopil za televizijo, iz katere je že odzvanjala pesem Santa, tell me. Ogrnil sem se v plašč in odprl steklena vrata. Stopil sem ven in zagotovo sem izgledal kot, da sem pobegnil iz norišnice. Šel se do lope, ki je bila največ 100 metrov stran od hiše. Kaj je mama mislila? Nič se mi ne more zgoditi! Vendar z mojo srečo, ki sem jo nedvomno podedoval po svojih starših, ki so vedno rinili v pustolovščine temu ni bilo tako. Naša hiša je ob enem izmed ljubljanskih gozdičkov in tam živi največ kakšna veverica vendar so se slišali glasovi.
“Sem ti rekla, da smo zgrešili smer, vidva pa se samo držita za rokice in se poljubljata,” je zanergala Hana, dekle iz televizije, ki je bilo visoko, vitko in okretno. Zaletela se je vame. “Kaj se hočeš boriti a?!” je vzkliknila.
“Hana pusti ga,” je rekel tip iz televizije, ki je bil tako visok kot ona, prav tako športne postave in vitek. Prišla je še plemkinja, ki je bila le malo okornejše in manjše postave, kot njen fant in njegova sestra.
“Vi ste tisti iz televizije,” sem zinil in v njih buljil.
“Sovražim biti na televiziji,” je rekla Hana in roke prekrižala na prsih. Zasmejal sem se.


Hej :butterfly:!
No tukaj je nova zgodba. Je druga verzija Le akcije in nič drugega. To je prva zgodba, ki jo pišem v moški obliki in upam, da mi je šlo v redu. Se veda bo ljubezen v ozadju in nemalo zapletov. No, če kdo želi biti Fen ali, da ga obveščam, naj sporoči. Dobrodošle so vse kritike in komentarji.
Lysm
Heart