Tečem, tečem in tečem. Diahm hitro in plitvo. Srce mi bo vsak čas skočilo iz prsnega koša. Listje mi šumi pod podplati. Nemorem več. Noge me bolijo, komaj diham, pravzaprav se komaj premikam. Ampak moram naprej. Moram. Drugače me bodo ujeli. In me odpeljali. Potem me bodo mučili. Mi vzeli vse kar imam. Dom, družino, prijatelje, ljubezen. Na koncu pa tudi življenje. Srh mi ovlije telo. Takrat se zavem. Ne morem jim pobegniti. Neglede na to kako dolgo bom tekla, vedno me bodo našli. Spotaknem se čem korenino. Padem. Kolena imam krvava. Lasje se mi lepijo na tilnik. Jočem. Solze mi počasi polzijo po licih. Takrat me zrabi mrzla, sluzasta, hrapava roka. Dotakne se me še ena. In še ena. In še ena. Odvlečejo me stran. Kričim.

Zbudi me moj lasten krik. Diham plitvo in hitro. Z roko si grem skozi moje prepotene rjave lase. Z roko zatipam po nočni omarici in prižgem svetilko. Noge potisnem v copate. Na nos pa posadim svoja očala. Počasi vsatem iz postelje in stopim fo omare na kateri imam z risalnimi žebljički pripet koledar. Prečratm še en dan. Še en datum. Še en dan ko me tlači ista mora. Tlači me že 35 dni. Torej mi že 35 dni rase strah. Pa sploh ne vem česa se bojim. Morda ljudi ki me lovijo. Morda rok ki se me dotikajo. Ali pa samo to da me je strah za moj dom

***
Odločila sem se da bom del moje domišlije delila z vami. Upam da vam je všeč