Šele ko sem stopila iz hiše, sem dojela kaj sem pravkar storila. Ubila sem svojega očeta. Toda... ni mi bilo žal. Globoko v sebi sem vedela, da sem naredila kar bi že zdavnaj morala. A naj sem ga sovražila še tako močno, lahko sem mislila, da sem iz sebe izbrisala vse, kar mi je bilo podobno... ene podobnosti nisem mogla izbrisati. Nihče drug ni vedel zanjo. Lahko sem jo zakrivala kolikor sem hotela, a vedno me bo spremljala. In to je bolelo. Zaradi te stvari sem ga sovražila še toliko bolj.

Očeta sem ubila. Sedaj me je čakal še portal. Stekla sem stran od majhne vasice, kjer je bila postavljena očetova hiška. Nato sem kmalu stopila na mehka gozda tla, poraščena s koreninami in grmičevjem. Hodila sem, kakor me je vodil čut. In kaj kmalu sem prišla do mesta, kjer naj bi se naredil portal. Kmalu sem ga zagledala. Stopila sem korak proti njemu. Bila sem osredotočena le na eno misel - morala sem priti na drugo stran. Iztegnila sem levo roko ter jo potopila v mehko zmes plinov in tekočin. Nato sem se s celim telesom potopila v portal. Poneslo me je skozi vrtinec temnih oblakov. Skozi temo, ki jo ni bilo videti konca. A nato sem končno prispela med malce svetlejše oblake. Trenutek kasneje sem že stala na trdnih tleh. V roki sem čvrsto stiskala nožek.
"Jess."
"Amelia," sem odvrnila.
"Si le prišla."
Ni me spraševala. Ni vprašala, če mi je uspelo. A kljub temu mi je nekako dala vedeti, da ji ni vseeno zame. In za to sem ji bila neskončno hvaležna.
"Ja. Tukaj sem."
Rahlo sem se ji nasmehnila.
"Tukaj si zato, da poskušaš ubiti demone. V njihovem svetu sva, draga moja. Si v našem skrivališču - skrivališču varuhov. Trenutno sva tukaj sami. Samo tega ne pozabi: nikomur ne smeš zaupati! Z nožkom lahko ubiješ vsakega demona. Vedno vodi pripravljena," mi je povedala.
"Prav. Mislim, da sedaj razumem."
Prikimala mi je.
"Prav. Sedaj pojdi v posteljo. Jutri začneš!"
Z roko je pokazala na majhen jogi v kotu sobe. Utrujena sem legla in takoj zaspala.

Zjutraj sem se prebudila odločena, da mi bo uspelo. Pogledala sem naokoli, a videla sem le nekega moškega, ki je za mizo jedel. Hitro sem iztegnila desno roko v zrak. V njej sem držala nož. Neslišno sem vstala, nato pa se pritihotapila do njega. Hitro sem mu levo roko ovila okoli vratu, z desno roko pa sem mu tja nastavila nož.
"Kdo si?" sem ga hladno vprašala.
Ni mi odgovoril, le roko je dvignil v zrak. V njej se mu je prikazala dolga palica, ki se je lesketala v rožnati barvi. Hitro sem odmaknila roko in nož.
"Oprostite. Nisem vedela."
Lica so mi živo zardela od sramu. Že prvi dan si moram nakopati sramoto.
"Ne ženi si k srcu. Vsakemu se zgodi."
Veselo se je zarežal ter mi ponudil roko.
"Damian. Ti pa si najbrž Jess," se mi je predstavil. Prikimala sem mu. Nato je brez besed zapustil majhen prostor, sama pa sem tavala naokoli v nekakšni jami ter iskala Amelio.
"Iščeš koga?"
Obrnila sem se in zagledala fanta mojih let, ki je zrl vame.
"Pravzaprav... ja," sem se mu nasmehnila. "Amelio iščem. Nova sem tukaj, pa se še ne znajdem ravno najbolje."
"Nova varuhinja, ha? Bomo videli, kako se boš znašla," je prhnil. "No ja, varuhov ni nikoli premalo. Pridi za menoj, pokazal ti bom, kje je Amelia," je dejal. Imel je rahel Ameriški naglas.
Sledila sem mu po ozkih stopnicah navzdol. Tam sem zagledala Amelio. Za mizo je nekaj pisala.
"Živijo, Amelia," sva pozdravila.
"O, hej otroka! Lepo, da sta prišla. Hm, trenutno sem zaposlena. Bi ji lahko mogoče ti razložil te zadeve...?" je vprašala Američana poleg mene.
"Prav."
Skomignil je z rameni, me pogledal, nato pa mi pomignil, naj mu sledim. Še enkrat sem se na hitro ozrla proti Ameliji, nato pa stekla za njim.
"Mimogrede, Ethan sem. Ti pa si...?"
"Jess," sem odgovorila. V odgovor se mi je rahlo nasmehnil.
Hodila sva naokoli po jami. Povedal mi je za vsako najmanjšo podrobnost; na kaj moram biti pozorna, česa se moram paziti, kje je najbolj varno. V njegovi družbi je bilo prav prijetno, četudi nisva bila najbolj zgovorna.


jahahh nou deuuuuu