Ko so se odprla vrata je pred sabo zagledala... volkodlaka, s katerim je sedela pri PZG (pošastni zgodovini). Bil je premočen od potu in z njega je lila voda, pomešana z blatom. Ko ga je zagledala je bila tako presenečena, da je zakričala.
"tiho, slišal te bo in potem bova oba umrla. Mimogrede ime mi je Edrar," je dejal.
Kljub svojemu presenečenju se je uspela zadržati, da ni nemudoma zakriča kdo ju bo ubil.
In samo zmedeno zamrmrala tih "veselilo me je."
V tistem se je na hodniku zaslišalo tiho podrsavanje čevljev ob tla, zmanjkovalo jima je časa. Tedaj je Edgar dobil idejo.
"okno," je zašepetal. Emilija je v trenutku razumela na kaj namiguje, in ravno se je želela upreti, ko so se začela vrata počasi, počasi, odpirati.
V tistem trenutku, ni bilo več poti nazaj.
Splezala sta skozi okno in se počasi pomikala po polici, proti sosednjemu balkonu, ki pa je bil na žalost precej oddaljen, od Emilijine sobe. Iz sobe iz katere sta pravkar pobegnila, se je slišalo premetavanje pohištva in tiho preklinjanje, ko je marilec ugotovil, da sta mu pobegnila.




_____________________________________________________


Znašla sta se v precej veliki a razmetani sobi. Takrat se je Edgar nasmejal in dejal,
"dobrodošla, v moje kraljestvo."
Emilija se je nasmehnila in vsa zadihana dejala,
"hvala, rešil si mi življenje, čeprav sem se v nevarnosti znašla prav zaradi tebe."
Edgarju je postalo malo nerodno, in izustil je pritajen, "prosim," potem pa ko je videl Emilijino reakcijo, ko se je razgledovala po sobi, bruhnil v smeh. Nekaj časa sta se samo smejala, potem pa je Emilija rekla,
"kako bova pojasnila kaj počnem, v tvoji sobi,"




________________________________________________




*i*Če imate kakšna vprašanja napišite!!!!!!!!!!!*i*:sparkling_heart::heart_eyes::smiley_cat: