Danes je dan ko se odpravimo na iskalno pot. Zelo sem bil vznemirjen. Kolonija nam je priskrbela taksi do letališča. Vozili smo se tri ure. Na poti sem skozi okno gledal pokrajino, ki je drvela mimo. Kaj, če nas hidre ujamejo? Smo v nevarnosti? Pokrajina je bila zanimiva. Vozili smo se mimo tajg polnih losov, travniki, ki so jih kmetje kosili za seno so bili prostrani in trava je bila na še ne pokošenih mestih visoka.
Kmalu smo prispeli do letališča, ki je bilo veliko in zunaj so bila že parkirana letala. Bilo je veliko poslopje brez določene oblike, blizu se je nahajal gozd in travniki. Vstopili smo skozi velika električna, vrtljiva vrata. Pomislil sem, da izgledajo tako kot vrata v trgovskih centrih. Hodnik je bil širok in strop nizek. Po tleh so bile ploščice iz granita. Na desni strani so bile tekoče stopnice v višje nadstropje, na desni strani je bilo veliko kavarn, trgovin, čitalnic, restavracij. Zavili smo desno na tekoče stopnice. Zgornje nadstropje je izgledalo tako kot prejšnje le da je bilo tu veliko več ljudi. Odšli smo proti enemu izmed pultov kjer so tehtali prtljago, preverjali osebne dokumente in izdajali vozovnice. Ampak jaz nimam ne pasuša in ne osebne izkaznice. Hitro sem si z urokom priskrbel pasuš. Pred pultom se je vila dolga kolona. Stopili smo na konec in kakšne pol ure čakali, da smo prišli na vrsto. Kolonija nam je plačala business class. Gospa za pultom nam je povedala, da naj gromo v gate 54 in da se bo vkrcavanje začelo ob 13.10. Vzlet bo ob 14.00. Na poti do gata smo si kupili sendviče s slanino in sirom ter čips. Gate je bil srednje velik prostor z veliko klopmi in v njem je kar mrgolelo ljudi. Usedli smo se na edino še prazno klop. Pojedel sem svoj sendvič, Ann pa je grickala čips.
Kmalu je napočil čas za vkrcavanje. Postaviti smo se morali pred izhod kjer so uslužbenci preverjali vozovnice. Nato smo šli na avtobus, ki nas je odpeljal do enega izmed letal. Usedli smo se na sedeže, ki so pisali na vozovnicah. Letalo je kmalu vzletelo. Občutek je bil čuden kot, da bi tvojo kri vleklo nazaj proti tlom. Vendar, ko je prostorno letalo prišlo do prave višine je ta občutek izginil. Business class je bil prostoren, sedeži so bili udobni in imel si svijo televizijo na kateri si lahko gledal filme in igral Xbox. Bili smo utrujeni tako da smo pojedli kosilo, ki nam ga je prinesla stevardesa in zaspali. Nato pa nas je zbudilo tresenje letala in alarm. In imeli smo to smolo, da smo sedeli pr krilu letala in videli, da je motor zagorel. Ljudje so kričali in zmedeno tekali po letalu. Nato pa sem zaslišal Ahila, ki je rekel: ''Poglejte, hidra je v ognju.'' In res. V ognju sem zagledal nizko, čokato postavo, ki se je psihopatsko režala. Nato je stekla proti nam. Stopila je skozi steni in zavihtela sekiro, ki jo je imela pri sebi. Skoraj nas bi zadela, ampak smo pravi čas odskočili. V roke sem vzel bodali. Upam samo da ni ena izmed pomembnejših hider kar samo tako jo bomo lahko ubili z navadnim orožjem. Izrekel sem urok za spremembo agregatnega stanja svojega telesa in se spremenil v plin, zato, da me ni hidra poškodovala. Z bodalom sem jo zabodel v vrat. Umrla je. Ind in Ahil, ki sta bila sinova Gorgone, poosebitve ognja, vode in gravitacije sta jo zakurila tako da je ostal samo še pepel.
Čez 2 uri smo prispeli do Bratislave. Tukajšnje letališče je bilo podobno tistemu v Stockholmu. Ko smo prispeli v letališče smo pri pultu opravili vse formalnosti in odhiteli v gate 06. Pojedli smo preostanek sendvičev. Nato pa je Ann nastavila glasbo. Poslušali smo Alice Cooperja. Pesem Poison mi je res všeč. Nato pa je že drugič v tem dnevu napočil čas za vkrcavanje. Pokazali smo vozovnice in odšli na letalo. To letalo je bilo manjše kot prejšnje vendar nič manj udobno. Leteli smo dve uri. Ko smo končno prispeli v hotel, Nas je v naši sobi, ki je imela velike vodne postelje, stene, ki so prekrite s tapetami, tal iz vinila in talnim gretjem pa nas je čakalo presenečenje. Čakal nas je poosebitev Lincoln, ki je poosebitev iskanje, vprašanj, reševanja.
''Pozdravljeni. Prišel sem vam podati namig za vašo nalogo. Kot veste ste v Mariboru. Tereza pa je Marija Tereza. Uvedla je šolstvo. In zapomnite si naslednje koordinate: 15° 41' 52'' zemljepisne dolžine in 46° 37' 44'' širine. To je vse. Adijo.'' Je Lincoln hitro povedal in se razblinil.
''Kakšno vezo ima šolstvo z njenim mečem?'' je vprašal Ind.
''Morda bi morali meč iskati v eni izmed šol,'' sem predlagal.
''Kateri pa?'' je vprašala Ann.
''Najverjetneje v šoli, ki je v kraju na teh koordinatah,'' sem odgovoril.
''Ampak ne vemo kateri kraj je to,'' je rekel Ahil.
''Bom pogledal v knjigo koordinat, ki je v knjižnici.''
Tako sem se odpravil v najbližjo knjižnico. Ugotovil sem, da je ta kraj Jarenina.
Odšli smo na avtobus, ki je vozil v Jarenino. To je mala vas z nekaj bloki, veliko hišami, cerkvijo in gostilno. Vstopili smo v preddverje šole. Omarice so bile rdeče in rumene z označenimi številkami. Tla so bila prekrita z zelenim vinilom. Odšli smo na hodnik, ki so ga od preddverja ločevala nihajna vrata. Na levi smo zagledali učilnice in še ena nihajna vrata, na desni pa stopnišče, koše za smeti in nekaj vrat, za katera sem pozneje izvedel, da vodijo v tajništvo, svetovalno službo, k ravnatelju in v zbornico ter kabinet za dodatno strokovno pomoč. Opazil sem tudi dvigalo. Vstopili smo v ravnateljevo pisarno.