LEIA
*jutro*
V posteljo mi je sestra prinesla zajtrk. Jaz pa ne bi jedla. Skrbi me za očija. “Zakaj pa mojega očeta včeraj ni bilo na obisk?” vprašam sestro. “Mene je poklical in rekel, da ne more priti. Je pa res, da je imel drugačen glas kot ko smo ga prvič klicali,” mi odgovori sestra. Kaj če se mu je kaj zgodilo? Joj, nujno rabim Ello, komaj čakam, da pride.

ELLA
Pojedla sem zajtrk. S starši se bomo odpravili k Leii. Vsi se usedemo v avto in se odpeljemo proti bolnici. Ko prispemo takoj stečem do dvigala in se kar sama odpravim k Leii. Leia je videti zelo žalostna, ampak ko me zagleda, se malce nasmeji. “Je kaj narobe?” jo vprašam. Leia pokima in mi pove, da je Luke nedosegljiv in, da ga včeraj ni bilo na obisk. Leia me vpraša “ Saj si včeraj pospravila knjigo Osamljenega Reda in z urokom zaklenila votlino, kaj ne?” One, spomnim se, da sem jo samo pustila in stekla stran. “Emm… Ne, nisem vedela, da morem,” se poskušam izgrebsti iz te godlje. “Ojoj… Reci mi, da si jo vsaj zaprla. Saj si ane?” jo skrbi. Odkimam. Prav dobro vem, da sem jo pustila odprto na strani, kjer mi je kazala svoje ime. “Je kaj narobe s tem?” jo vprašam. “Ja, je ja! Če je kdo šel tja dol, je ugotovil za nas. Za magične ljudi!!!” pove na glas. Še sreča, da sestre ni bilo v sobi med pogovorom. “Ella, prosim steči do ulice Osamljenega Reda in zapri knjigo. Izrek uroka ti napišem po telefonu, samo sporoči mi, ko prideš do tja,” mi naroči. Jaz se seveda strinjam in stečem iz bolnice. Ko prispem do ulice, se ozrem okoli. Nikogar ne vidim. Vzamem telefon in sporočim Leii, da sem tu. Spustim se v podhod stečem do luknje v steni. Prazno. Nekdo je že bil tukaj in knjigo ukradel. Hitro pokličem Leio. Povem ji, da je knjiga izginila. Leio zaskrbi. Pove mi, da moram nujno najti neko punco po imenu Diana. “Kje pa živi?” jo vprašam. “Na Cowllejevi ulici v rdeči hiši,” mi odgovori. Torej jaz se moram odpraviti tja. Zahvalim se Leii potem pa vklopim na telefonu navigacijo in ta me popelje do neke živahne ulice. Na dvoriščih je polno otrok, malo naprej je prekrasen park z igrali. Vse je lepo razigrano ampak jaz iščem rdečo hišo. Vidim jo. Sprehodim se do nje, a tam je naslednja težava. Kako se piše Diana? Pokličem Leio in mi pove, da naj poiščem zvonec kjer piše ‘Družina Climb’. Pozvonim. Vrata mi odpre 13 letna deklica ki ima svoje prelepe oranžne lase spete v debelo kito. “Kdo pa si?” me vpraša. “Hej. Emm… Jaz sem Ella. Poznaš Leio Brown?” ji odgovorim. Prikima. “Super, si ti Diana?” me zanima. Ponovno prikima. “Jej, našla sem te! Jaz sem Ella in sem Leina najboljša prijateljica, ampak imava eno težavo,” ji povem. Vse ji podrobno razložim. Diana je razumela zakaj se gre, zato je vzela vse potrebno in skupaj sva šli do Osamljene ulice. Spustili sva se v podhod in Diana je nekaj zamrmrala v steno. Stena se je potopila v tla in pred nama je bila gosta megla. Diana je vanjo skočila. Nisem vedela, kaj naj, zato sem skočila za njo. Dolgo sem padala in nisem vedela kaj potem pa sem pomislila na Leio v bolnici in že sem pristala v njeni sobi. Ozirala sem se okoli ampak Leie ni bilo nikjer. Šla sem do vratarja in povprašala po Leii Brown. “Kaj nisi slišala? Leia je od žalosti umrla! Bogo malo dekletce. Sicer pa, od tega je minilo že nekaj tednov,” mi pove. Ničesar ne razumem. Kako to več tednov? In kje je Diana? Zahvalim se vratarju in oddidem.




Evo, to je še en del. Je malo krajši ampak upam, da vam bo vseeno všeč!!!

LP---- HERMIONE GRANGER