LEIA
Zbudila sem se. Ležala sem v postelji v neznani sobi. “Kje sem?” sem se tiho vprašala. Slišala sem korake. Že sem želela vstati pa ni šlo. Nisem mogla in vse me je bolelo. V sobo je vstopila neka ženska in rekla “Super, si se zbudila! Mogoče veš, kaj se ti je zgodilo?” Odkimam. Ničesar se ne spomnim, razen “Spomnim se samo tega, da sem izgubila ravnotežje na ograji nad reko in, da sem padla,” se spomnim. “Ja, tako je to. Imela si veliko srečo. Padla si na ladjo, ki je prevažala potnike. Sicer si si zlomila nogi in rebra, ampak to se bo že zacelilo. Tvojega očeta smo že poklicali. Si zelo pametna, da imaš očetovo številko pod nujnimi klici. Torej, kot sem rekla, oče je na poti, ti pa počivaj.” reče gospa. No, to je bila medicinska sestra - predvidevam. “Mi lahko prosim podate moj telefon,” jo vprašam. Poda mi ga. Preverim sporočila, Ella je pisala. Preberem “Hoj! Vem, da mi zameriš, ampak prosim ne delaj neumnosti. Oprosti mi, če ne ti bo še žal… Res oprosti!!!” Hitro ji odpišem, da sem v bolnici in naj pride do mene. Vem, da sem mal čudno napisala ampak, rajši se bi ji opravičila v živo.

ELLA
“Pisss, Pisss-” je pisknil telefon. Preberem sporočilo “Hej, neumna sem bila… Prosim samo pridi v glavno bolnico. Sem tu in ti več povem v živo. Upam, da mi ne zameriš. Leia” Kaj dela v bolnišnici? Takoj grem k njej. “MAMI! LEIA JE IZ NEZNANEGA RAZLOGA V BOLNICI. POGLEDAT JO GREM, PRIDEM OKOLI OSMIH!!!” zakličem mami in se odpravim. Mami steče za mano ven, a jaz sem že odkolesarila proti Leii.
*v bolnici*
Na recepciji sem vprašala po Leii in so rekli, da je v drugem nadstropju v sobi 4B. Zahvalim se in stečem do dvigala. Ko prispem do sobe potrkam. Medicinska sestra mi odpre vrata in me spusti noter. Leia mi pove njeno prigodo in jaz samo vsakič bolj zajamem sapo. Na koncu pripovedi izdavim samo “O…” Sestra nama pove, da bo Leia morala še dva tedna ostati v bolnici. Zavzdihnem. Telefon mi zvoni in jaz se oglasim “Ja? Ja, prihajam. Mhm...Ja, ja, pridem. Papa.” Mami me je klicala. Moram it. “Leia, jaz moram it domov pa te jutri spet obiščem, okej?” rečem Leii. “Ja, ja, ti kar pojdi, se vidiva jutri!” odgovori Leia. Jaz rahlo objamem Leio, grem iz sobe, stopim v dvigalo, se zahvalim varnostniku in stečem do kolesa, ter se zapeljem do doma. Doma me že čaka nešteto vprašanj v zvezi z Leio in hkrati mojimi hišnimi opravili. Na vse odgovorim potem pa meni nič, tebi nič odhitim v svojo sobo. Uredim se za spanje in se zakopljem v odejo. Malo premišljujem o tem kako je Leia pristala v bolnici, še bolj pa o tem, kako to, da sem nekako čarobna. Sploh se ne morem zavedati! Jutri bom Leio vprašala, kako grem lahko v prihodnost, kako grem nazaj, kdo je tista punca,...

LEIA
Ne morem zaspat. Vse me boli, še na boke se na morem obrnit. Kak beden dan je bil. Vse to se je zgodilo zaradi mene. Pojma nimam kaj naj storim. Čakaj malo, kje pa je moj oči? A ni sestra rekla, da me pride obiskat? Vzamem svoj telefon in napišem Elli, da je moj oči izginil, hkrati pa napišem očiju kje je. Telefon mi zapiska. Preberem sporočilo “Kaj te briga kje sem?!?!” Tole mi je napisal oči. Ampak tole že ni on, nekaj se mu je zgodilo. Raje nič ne odpišem in zaspim s solzami v očeh.

To je to, za danes... Če ti je všeč lahko daš like ali pa napišeš v komentar. Vsakega odgovora in mnenja bom vesela, tudi če je kritika, ker se iz napak učimo. Pa verjamem, da je veliko pravopisnih napak...

LP