Heyy! Po več mesecih sem se odločila da tole zgodbo poskusim speljat do konca (nobene zgodbe še nisem končala upsss) in ja, uživajte xD

*b*Prejšnjič:*b*
Polibotov smeh, grob a nežen kot glas otročička...Dvomljiv načrt, ki bi lahko peljal v propad...Halzej na Pozejdonovem prestolu, poslana da prikliče enega izmed svojih očetov...Jim bo uspelo?

*b*12 del*b*
*i*Anny:*i*
Zasoplo sem strmela Pozejdona. Niti enkrat me ni ošinil s pogledom, prikovan na mestu je strmel v Polibota. Ni bil točno tak, kot bi si ga predstavljala a mi trenutno to ni bilo mar. Meni, Halzej in Macku je grozila smrt, ki si je nisem ravno želela spoznati pri komaj petnajstih letih. Ni zvenelo posebno mamljivo.
"Ah."
Pozejdonov glas je zabobnel po prostoru. Še Polibot se mi je ob njem zdel kot lutka iz punčk - nemočen in nenevaren. Nagnil je glavo na stran in vendarle pogled preusmeril na Macka. Slednji je stiskal ustnice v ravno črto in se ni ganil. Lase je imel skuštrane in oči so mu pobliskavale z energijo in odločnostjo. Kar se tiče njega je bil pripravljen na boj za življenje in smrt.
"Pozdravljen ponovno, vnuk."
Nenadoma se je Macku na obrazu zarisal porogljiv nasmešek in s hitrim gibom je napadel Polibota.
Boj se je začel.
---
"Se zavedate kakšno predrznost kažete s spopadom v templju? Pri Zevsu ste pogoreli," je suho zamrmral Pozejdon in se sesedel v stol. Grizel si je ustnico in prvič v tem dnevu pogled usmeril vame. Oči je priprl in me nekaj časa precenjujoče opazoval.
"Nismo imeli druge izbire," sem brez čustev zatrdila in pogledala dedu v oči: "Naj bi pustili, da nas ubije?"
"Zevsu bi bilo nedvomno bolj všeč," je turobno izdihnil.
"In kaj zdaj? Smo rešili Olimp?" Ko sem pogledala Macka se je nejevoljno mrščil. Čutila sem, da je bil jezen.
"Ste."
"Ampak s Polibotom bi lahko opravili tudi vi sami," je zarenčala Halzej in nato skoraj z odporom premerila Pozejdona: "Kot je v vašem stilu. Polbogove pošiljate naokoli, da opravljajo naloge za vas."
Bog je nagnil glavo in se zakrohotal. Ko se je nekoliko umiril mu je na obrazu še vedno igral nasmešek, ki je izražal nekaj obžalovanja. Halzej je pogledal z očitnim posmehljivim razočaranjem: "Veliko si pretrpela, Halzej. To bi ti bi bilo lahko jasno že na začetku naloge."
Nato je okoli njega zažarela avra in izginil je.

*i*Mack*i*
Sesedel sem se na kamnita tla in obraz zakopal v dlani: "Kreten," sem zamomljal in nato dvignil roko, ko sem videl, da me je Anny že hotela ošteti: "Oprosti ampak je kreten." Anny je zastokala in si obliznila ustnice, nato pa sedla poleg mene in mi glavo položila na ramena: "Kreten," je še sama zamrmrala. Šibko sem se nasmehnil.
Halzej si je ogledovala prestole bogov. Njeni koraki so bili lahni in mirni, a sem videl da njena samozavestna hoja postaja bolj podobna šepanju.
"Ambrozija, ne?" sem vprašal, dovolj glasno da me je slišala. S hrbtom je bila obrnjena proti nama, ravno si je ogledovala Atenin prestol: "Morala sem vama pomagati."
"Hvala," je zašepetala Anny. Nisem bil prepričan, da jo je Halzej slišala, dokler ni pokimala in se obrnila proti nama: "Saj imam čustva, bedaka. Pojdimo zdaj nazaj v tisto hiško in spat. Jutri se odpravimo naprej."
Nato se je obrnila proti Anny: "Podzemje, zrak ali voda?"
"Zrak. Z vodo si trenutno ne želim pretiranega stika."
Kislo sem se nasmehnil in napotili smo se ven iz prestolne dvorane.

YOOO
Končno nov del loll. Upam, da ste uživali!
Če vam slučajno ni jasno o čem se gre si lahko preberete dele za nazaj ampak vam bo pomojem z novimi deli postalo jasno o čem se gre, saj se bom trudila tako opisovati. Vaša odločitev xD
Vsak lajk in komentar polepšata dan :D Tudi kritike bom vesela :)
Pa lepo se mejte!
Byeee
P,S Hvala da ste prebrali heh