Zdaj sem že malo poznala dnevni ritem razreda. Kdo kam sedi, kdo s kom govori, kdo vedno zamudi prve tri minute, kdo se smeji preglasno, kdo premehko.
Sama sebe sem opazovala, kakšen prostor počasi zavzemam med njimi. Ne velik, ne poseben… samo moj.
Urban mi je postal nekaj, kar si nisem upala poimenovati. Ne “najboljši prijatelj”, ne “simpatičen fant”. Bolj občutek — tak, ki te pomiri, ko vstopi v sobo.
Nikoli ni pretiraval, nikoli ni bil čuden.

Nekega odmora sem stala pri omarici in premetavala zvezke, ki so mi skoraj padli na tla.
“Spet preveč nosiš,” je rekel Urban in se z nasmehom naslonil na sosednjo omarico.
Ravno pravšnja šala, ravno prav tiho povedana.

“Ja no… saj veš,” sem rekla in se zarežala.

Prišla je tudi Eldina in nas malce zmedla, ker je začela govoriti o nalogi, ki jo moramo oddati. Urban je stopil malo na stran, jaz sem se ji umaknila, in na hitro sem ga pogledala.
Samo delček sekunde, ampak dovolj, da sem opazila, da gleda mene, ne zvezkov, ne Eldine.

Tisti pogled je bil… ne vem. Ne čuden. Ne romantičen. Samo tak, kot da vidi, da sem tam. Da sem oseba. Da sem vredna, da me kdo opazi.
In to je bilo nekaj novega.

Ko sem šla po hodniku, sem si mislila:
“A to je to? Tako izgleda, ko ti nekdo pač… paše?”

Ne kot filmi, ne kot pravljice, ampak nekaj resničnega. Nekaj malega.

Tisti dan je bil prvi ko sem šla domov in mi ni bilo težko.
Prvi dan, ko preteklost ni bila najglasnejši del mene.
Prvi dan, ko sem začutila, da mogoče… mogoče sploh nisem takšna izguba, kot so mi govorili nekateri prej.

In vse to zaradi majhnih trenutkov.
Majhnih vprašanj.
Majhnih smehljajev.

In Urban…
… je bil del tega, čeprav mu nisem še povedala.
Mogoče še ne znam.
Mogoče še ni pravi čas.
Ampak eno sem vedela:

Upanje je spet našlo pot do mene.