24.11.2021,
Sreda


Dragi dnevnik! <3
Danes sem presenetljivo dobre volje.
Zaenkrat se vse odvija kot v pravljicah. Ali kot po maslu. Vsak ima svoj izraz. Meni je ljubši "kot v pravljicah," ker zveni prisrčno. In pravljično. Saj veš. Popolno. In brez napak. In vedno se konča srečno.
Včasih, se mi zdi pa ta izraz preveč pocukran. Življenje ni brez napak. Nikoli se ne konča srečno, razen če o smrti razmišljaš kot o sreči. In vedno so spodrsljaji. Vedno. Če recimo pomislim za nazaj, za vsak dan posebej v tem tednu bom v vsakem dnevu našla eno napako, en spodrsljajček, en trenutek obupa ali bede. Saj mogoče ta trenutek hitro mine. Ampak ljudje smo si različni. Pri nekaterih so taki "momenti" zelo pogosti. In dolgi. Vlečejo se kot polž. Ali kot moj brat, ki gre v kuhinjo po vrečko čipsa. Ampak taki ljudje znajo srečo ceniti še bolje, kot ves čas veseli in optimistični ljudje.
Mogoče je biti kdaj bolje večino časa nesrečen, da tisti trenutek sreče res zajameš s srcem. Da ga ceniš.

Morda bo zvenelo čudno - bolano, a ob takih mislih si kdaj zaželim neko žalost. Naprimer prvo svetovno vojno.
Akcija. Nemir. Obup. Jok. Strah. Pokol. Kri vsepovsod.
Ljudje iz svetovne vojne najbrž trenutke dolgčasa in brezdelja zelo cenijo. In še bolj trenutke miru. Sreče.
Ne pa mi razvajeni froci, ki začnemo jamrati ob prvi sekundi dolgčasja.
Če bi živela v času prve svetovne vojne in bi jo preživela, bi srečo znala veliko bolje ceniti. In žalost in obup lažje prebroditi.
To je to.
Ubijte me, ampak jaz sem mnenja, da mogoče vojne in zlobni ljudje na svetu morajo biti.
Žalost je dobra.
"Brez teme ni svetlobe"
Tvoja Lizika (oprosti za tako poglobljen pogovor)
P.S Mogoče je boljši izraz "kot po maslu", ker je še vedno možnost spodrsljaja. Nikoli ni kot v pravljici in nikoli ne bo. To je lajf. Kaj čmo. Življenje je maslo.

Dnevnik!
Jason tu.

Saj me že poznaš. Očitno vendarle še nisem obupal nad tabo, ha? Bravo jaz.
Začel sem blebetati.
Oprosti.
Danes smo imeli en kup videokonferenc za šolo.
Lisa me je ves čas ignorirala. In še vedno me.
Vsak dan jo skušam dobiti na vezo. Kličem jo.
In ona?
Ni reakcije. Ignorira me. Saj si zaslužim nekaj bede. Kreten sem bil. Idiot. Čisto prav mi je, da me simpatija ignorira.
Upam, da mi bo kdaj odpustila. Vem, da bere moja sporočila. Ampak jim ne odgovori.
Zakaj imam tako zelo beden, neumen, nesrečen lajf?
Vem da sem bedak, ampak ali si ne zaslužim vsaj malo sreče?
Dovolj imam že nesreče.
Ločitev staršev, smrt babice, včeraj nam je umrl pes, Lisa me ignorira, mami se name dere za vsak drek.
Zaslužim. Si. Srečo.
Jason.

-----
Pa je nov del zunaj :DD
Upam, da ste uživali. Potrudila sem se :heartbeat::heartbeat::heartbeat:

Tale del je namenjen *b*Blank*b*, ki se je končno vrnila nazaj na pil (kot moja zgodba lolll).
*i*Hvala da si se vrnila Praznik. Vem, da se nisi čistvo v celoti, ampak važno da boš vsaj gor. Ne vem za ostale, ampak jaz sem te pogrešala. In hvala, da slediš moji obupni zgodbi. Želim ti ogromno uspeha, prijateljev in...sreče. Seveda brez žalosti, ker si je nihče ne zasluži*i*
*i*Lyy Blank *i* :heartbeat:

*b*Naslednji del bo namenjen nekomu drugemu od mojih bralcev*b*

Lajk in komentar polepšata dan :kissing_heart:
Magically
P.S Upam, da vam je zgodba malo popestrila mračne dni. Brez žalosti ni sreče. Brez bolezni ni zdravja :hugging: