Bilo je hladno jutro prvih spomladanskih dni. Lia se je zbudila že zelo zgodaj in se na poti v kopalnico spotaknila prav ob vse, kar ji je bilo v napoto. Potem ko se je z nogami zapletla v svoj kopalni plašč, ki ga je prejšnji večer pustila ležati poleg kadi, in padla po tleh, kolikor je bila dolga in široka, se je končno postavila nazaj na noge in si med glasnim hihitanjem začela umivati zobe.

Nenadoma so se odprla vrata kopalnice. Skozi je pogledala kodrasta glava Liinega bratranca Julijana. Ozrl se je po kopalnici in začel: „Kaj se doga…“ „A SO PJIŠLI VESOOOLJCIII?!“ Vrata kopalnice so trčila v radiator in skozi je pokukal Liin triletni bratranec, ki ga je Juljian očitno držal v naročju. „Nikjer ni vesoljcev, Adam. Samo vrata se bodo opraskala, če jih boš še enkrat zabil v radiator,“ se je zahahljala Lia. Stopila je do Adama in se poskusila s konico kazalca dotakniti njegovega noska, a ga je zgrešila in zadela lice. „Upsi,“ je rekla in se trudila, da ne bi prasnila v smeh. Punca se je namreč skoraj ves čas smejala.

Oglasil se je cerkveni zvon, ki je odzvanjal sedmo uro. Po vsej hiši se je zaslišal takšen hrup in trušč, da bi kdo, ki bi bil prvič tam, pomislil, da morda kje gori. Čez trenutek se je skozi majhna vrata, ki so vodila na ogromen atrij, vsulo okoli dvajset ali trideset otrok. Liina mrzla sestrična Astrid se je povzpela na jablano in se z nje važila in bahala Luini, ki si je prizadevala splezati na vejo blizu Astrid. Malina se je postavila sredi trate in začela delati kolesa in premete. Val je tekal gor in dol po atriju, da ne bi bil več tako zaspan. Ostali otroci so se zbrali okoli njih in gledali, kaj počnejo. Nato pa je skozi vrata počasi pridrsal Valov dvojček Andi in sedel na gugalnico ter se zagugal, kolikor se je mogel. In kaj se je zgodilo? Zavrtel se je okoli veje, na katero je bila privezana gugalnica. Vsi otroci, tudi Astrid, Luina, Malin in Val so se zbrali okrog gugalnice. Celo Julijan in Adam, ki sta vse videla skozi okno, sta stekla dol in opazovala, kaj bo sedaj naredil Andi. Lie pa iskreno to sploh ni zanimalo. Šla je obleč svojo najljubšo poletno obleko in vzela nahrbtnik. Vanj je stlačila plastenko z vodo, sendvič, brisačo, če bi slučajno našla kak tolmun, v katerem bi se dalo plavati, in čokoladico Kinder. Ta dan je nameravala iti na sprehod.
Nenadoma pa se je pred njo znašla mama.
„Stop, stop, stop. Ne moreš iti takšna ven! Saj si vendar napol gola,“ je bila odločna mama.
Še malo sta se pričkali, nazadnje pa je mama le prepričala Lio, da si je pod obleko navlekla še trenirko, čez pa jopico na zadrgo. Toda Lia si je prisegla, da bo „vse te odvečne cunje“ takoj odvrgla, čim bo prišla na cilj.
Odpravila se je.