Vsak dan sem na tleh,
poskušam zatreti radostni smeh.
Vse veselje odvržem v mračnoklet,
počutim se kot umazana smet.

Moje srce je prazno,
komaj opazno.
V sebi vidim grdo nakazo,
nikoli podrobneje spoznano.

Sam sebi se gabim,
nikdar dobre plati ne opazim.
Vedno se spozabim,
dobre strani sebe prebrati.

Počutim se samo,
nekje na samem zadržano.
Počutim se neopazno,
a mogoče je le začasno.

Za vse vem, da je res,
v sebi imam čustven pretres.
Občutek imam, da je močan potres,
za mene je vse močan stres.

Nikoli ne bo novega upanja,
nikjer ne najdem zaupanja.
Vsak dan mi manjka spanja,
vedno imam nova obupana vprašanja.

Le kdaj bo šlo na bolje?
Še prej bi pritekel na Skopje.
To vpliva na moje dobro počutje,
vsak dan mislim, da v meni nastajajo nove trakulje.

Vse kar imam rad mi gre na živce,
da jih osvobodim potrebujem prav posebne žlice.
Za vse skrbi imam dolge police,
na katerih se nikoli ne znajdejo spominčice.

Še nikdar se upanja iskra prižgala,
kot bi odlaševala.
Mogoče bo kasneje obžalovala,
če me bo sploh kdaj obiskala.

Sam z sabo se ukvarjam
in resnico pred sabo z odejo pokrivam.
Škatle laži odpiram,
proti globinam splavam.

Vedno globje in globje tonem,
dokler še zadnje sreče ne iz sebe zvrnem.
Skrivam se v svojem svetu premetenem,
vsem drugim spregledanem.

Sam z sabo se prepiram,
pred sabo lepe reči skrivam.
Slabe pa odpiram,
zato se v sobi skrivam.

Nikogar ne potrebujem,
čeprav si še čevlje s težavo obujem.
Na skrivaj srečne ljudi opazujem,
v svoj odsev žalostno pogledujem.

Vpijem in vpijem že naokrog,
ne spravim se več na sproščujoč sprehod.
V moji krvi je slaboten obtok,
včasih uide mi pridušen stok.

Na vse se rad jezim,
nikoli oddiha občutim.
Le nesrečo vsaj dan čutim,
zaradi vsega se hitro otrudim.

Vse postaja za mojo psiho nevarno
in ne vredno spoštovanja.
Zares ne potrebujem odlikovanja
ali občudovanja.

Nihče me ne razume,
zaradi mene vsak hitro obmolkne.
Mogoče si želim, da se vse spremene,
nikoli pa ne bo tako kot prej.

Vsako sekundo se na silo smejim,
hkrati pa na sebe jezim.
Z vsem slabim se takrat spojim,
stran od smeha hitim.

V svoji hladni sobi sedim,
ravno zdaj se žalostim.
Malo še stojim,
od skrbi že opoldne v postelji ležim.

Čez nekaj časa me obišče,
skoči na moje lasišče.
Drvi na mokro od solz smučišče,
da bi me našla vse kote preišče.

Košček sreče je prišel,
moj glas napak ga je končno sprejel.
Na meni je obup jedel
in se z njim sporekel.

Na koncu je sreča zmagala,
čeprav jo je napaka skoraj premagala.
Jaz pa sem omagala,
čeprav sem se na koncu spet smejala.

V moje srce je svetloba Sonca posijala,
žalost se je kar odpeljala.
Jaz pa sem ven odkorakala,
žarek z veseljem sprejemala.

Kadar sem v obupu pa pomislim,
na tiste boleče misli.
Dovolj so grdi spomini,
danes se drug za drugim vrstijo umiki.

Življenje je samo eno si govorim,
iz mene radosten smeh zveni.
Moje telo kar obnemi,
ko na ves glas srečno govorim.

Vrnila sem se v stare čase,
vse se je spremenilo v pozabe.
Vidim jih samo še kot neznane obraze,
komaj opazno spoznane.