Tudi ostale punce se nismo ravno obirale. Celo tiste ki so se šele zbudile so tekle kot nore. Tekle smo v šolo (izgledala je kot grad) Nevermore. Če ne bi bile v nevarnosti, bi verjetno več časa posvetila raziskovanju. Šola je bila napolnjena z učenci. Vsi so se premikali, kakor v slow motion.
"Tam sta Enid in Wednesday!" je zavpila #sedmošolka.
"Pusti zdaj to. Raje teci!" je rekla. Imela sem občutek, da nam tista nagravžna pošast sledi. Renčanje se nam je vedno bolj bližalo. Potniki, ki so spali so poastajali vedno težji. Postajala sem vedno bolj utrujena. Vse me je bolelo. Takrat pa smo prišli do tistega kipa (človek z orlom).
"Nekdo naj dvakrat tleskne!" je panično zavpila Ginny. Renčanje se je začelo napol oddaljevati. A smo ga še vedno slišale. Nekdo je dvakrat tlesknil. A se ni nič zgodilo. COOL je pogledala v knjigo, ki jo je kip držal v roki.
"Nova uganka je, kajne?" je naveličano vprašala Prijateljica.
"Em, ja'" ke žalostno pritrdila COOL.
"Vozim se po.. cesti!" je uganila.
"Wednesday...uh ta je težka. Ne gledam," je rekla.
"Addams!" je s svetlobno hitrostjo kriknila #sedmošolka.
"In še... najstniki ste prava...nimam pojma kaj hoče ta kovid povedat," je užaljeno povedala COOL.
"Trma. Moj ati mi včasih tako reče," sem rekla in začela pogrešati svojo družino.
"Začetnice sestavljajo besedo CAT. To si ti VročaMačka! Postavi se sem," je rekla Like emojis in me postavila tako da sem kipu gledala naravnost v oči. Nekaj v njih se je poblisknilo in kip se je začel z vsemi možnimi animacijami odpirati. A renčanje se je spet približalo. Smuknila sem na stopnišče. Res ne maram izgleda te pošasti. Fuj! Vse smo smuknile noter. In kip se je zaprl ravno ko sem ugledala pošastno nagravžno oko.