1. del
Sedela sem na stolu v svoji sobi ter delala domnačo nalogo. Vedno jo imam. Ona zame ni bila problem, problem so bili moji starši. Čisto vsak dan me vprašajo če jo imam. Kot da se mi gre za življenje. Pa kaj če jo enkrat ne bom naredila? Bo konec sveta?
Ko sem končala z matematiko sam šla na slovenščino. Slovenščina mi je vedno šla dobro, le zdaj v 8. razredu mi gre slabše. Zato si vedno pri njej vzamem slovar. Pogledala sem v predal, kjer imam spravljenega, ampak tam ga ni bilo. Zelo čudno. Noben ne hodi v mojo sobo. Moja soba je moja lastnina.
Povzpela sem se gor po stopnicah in ko sem bila na 3. stopnici me je mama že opazila in hiro živčno rekla:
"Ne, ne, ne! Ne hodi tja!"
"Zakaj? Potrebujem slovar."
"Slovar je... em ... prodan. Prodali smo ga Emma. Ni nam več služil."
"Ampak-"
"Nič ampak. Če si ga res tako zelo močno želiš ta ga bom kupila."
"Em ... hvala?"
"Nič zakaj! Zdaj pa brž v svojo sobo delat naprej domačo nalogo"
"Okeej?"
Videla sem mamin izraz na obrazu. Brala sem knjigo o mimiki in o tem kako veš kdaj nekdo laže. Točno sem vedela da leže. Ampak delček mene pa je še vedno mislil da govori resnico.
Usedla sem se v svojo posteljo in razmišljala. Takrat pa sem nekaj opazila. Moj slovar je ležal na zgornji polici - težko dostopen. Potegnila sem ga dol. Najbrž sem ga tja ponesreči založila. Takrat pa sem znova pomislila na mamo. Zakaj mi laže?
Odprla sem svoja vrata ter prišla ven. S sabo sem vzela kuli in beležko.
"Živijo mami! Imam nekaj vprašanj zate ... Prvo vprašanje: kdaj si nazadnje videla slovar -" Še celega stavka nisem mogla oblikovati ko je moja mama že živčno rekla:
"Em ... nevem ... glej Emma ... nimam časa za tvoja vprašanja. Mudi se mi."
"Saj bom hitro."
"Ne, ne, ne! Res ne morem. Vprašaj me kdaj drugič. Mudi se mi."
"Kam?" hotela sem iz nje zvleči njeno veliko umazano laž. Ura je bila približno 17.00 njej pa se je mudilo.
"Em ... v mesto moram. Kupit obleke. Veš malo jih imamo in ... želela sem jih več kupiti. Kupila si bom - " je rekla. Vedela sem da spreminja temo.
"Prosim ne spreminjaj teme. In ... po obleke si šla prejšni teden. Zakaj greš zopet? Kaj skrivaš pred mano?"
"Em ... res nič." pobožala me je po glavi. "Če bi bilo kaj nujnega bi ti povedala. In prejšni teden sem em ... kupila premalo oblek."
Takrat pa sem obupala. Vedela sem da iz nje ne morem izvleči nobene informacije več. Odšla sem v svojo sobo in razmišljala. Pisala sem po svoji beležki in tuhtala zakaj je taka. Takrat pa sem zaslišala počasne tihe korake. Vedela sem da je mama. Ampak zakaj?
Pogledala je naokoli če jo kdo gleda. Skrila sem se za vrata da me ne bi opazila. Nisem želela še tega. Če bi me opazila bi si najbrž domišljala da jo zasledujem. Ali še huje - da vem za njeno skrivnost. No saj sem pravzaprav že 'nakazala' da se čudno vede. Zastavljala sem ji taka vprašanja. Kdo pa bi bil tako butast, da ne bi nečesa dojel? Najbž je že.
Mislila sem da me je opazila. Nisem imela prav. Nekaj je opazila. V moji sobi. Čisto nič se ni premikalo. Po dolgem gledanju v mojo sobo je naredila majhen korak proti moji smeri. Ustrašila sem se. Zamišljala sem si samo eno vprašanje. Kako bi izgledalo, da bi hčer vohunila za lastno mamo? Se skrila za vrata? Bi ispadla otročja? Ali pa morda pametna. Bila sem pametna. In vedno sem. In mama je to še predobro vedela.
Naredila je še par korakov, in še par, ... bila sem sto procentna da me je opazila. Ampak me resnično ni. Le dotaknila se je vrat z vso njeno nežnostjo, medtem ko je hodila. Pogledala je na posteljo. Šele takrat sem v grozi ugotovila kaj je tam. Beležka, kjer sem si zapisovala mamine besede in ugotavljala kaj skriva. Bila je odprta. Stopila je do nje. Kmalu jo je zelo počasi vzela v svoje roke. Začela je brati. Nato je obrnila list. In še enega. Potem pa je prebrala do konca. Njene oči so se razširile in dobila je gubo nad obrvmi. Začutila sem njen strah. Zelo jo je bilo strah. Ampak česa? Samega strahu ali njene laži?
Vrgla je beležko nazaj na posteljo, kjer jo je dobila. Vztala je in začela hoditi po moji sobi. Levo in desno, pa levo in desno, ... Potem pa se je ustavila. Amapk samo za trenutek. Takoj je začela teči iz moje sobe. Bila je tako prestrašena. Take je še nisem videla. Začela je kričati:
"Jake, Jake, Jake!"
Njene besede so odmevale po vsej hiši. Oddahnila sem se. Pa me le ni videla. Ni videla mene - videla je mojo beležko. Dobila pa sem vsaj še nekaj - oče ve za laž.