Hej sončki!
Nevem ce kdo bere to haha, toplo ste vabljeni prebrt prvi del zgodbe :)
To je sicer nadaljevanje haha, koncno sem se spet spomnla mau pisat..Upam da vsaj nekdo bere, vesela bi pa bla kot vedno kkšnga komentarja <3
xoxo, d7stq1ny
--------------
Pri kosilu ne sledim njenim besedam. Pozornost mi preusmerja tip, ki sedi na drugem koncu menze. Sumljiv je. Osredotočim se na njegov pogled in ga ne izpustim dokler me bežno ne oplazi nazaj. Ne zdrzne se. Zaprepadeno strmim vanj ter nazadnje pogledam Kaylin. »Ali si me sploh poslušala?« užaljeno vpraša in me pogleda z njenimi velikimi očmi. »Sori, nisem ravno pri stvari... O čem si že razlagala?« hlinim zanimanje in jo pogledam naravnost v oči. »No, saj veš obleka o kateri sem ti razlagala prejšnji teden?« v glavi se mi podijo misli o naslednjih delih načrta medtem ko ima ubogo dekle njen monolog. Po približno 15 minutah je Kaylin še zmeraj pri novi obleki, ko skrivnosten tip vstane in se napoti proti izhodu. Brez besed stečem za njim in se ne menim za Kaylijine nadležne krike. Ni pomembna. Noben od vas ni. Smešno, kako se bodo na enkrat stvari obrnile... A za zdaj ostanimo tu kjer smo. Na mestu začetka prelomnice.
Kmalu ga zagledam na začetku prehoda, ki vodi v 2. krilo srednje šole Seacoast. Posnamem posnetek njegove brezbrižne visoke postave ter se splazim za ovinek izza katerega ga bom lahko nemoteno opazovala. »Da, urejeno je. Ne, seveda je ŠE nisem ogovoril. Najprej se moram prepričati, da ima enak plan. SEVEDA, da do zdaj vse kaže tako! Ne Greg, nisem pozabil. Ja, se slišiva. Adijo.« prekine zvezo ter se izmučeno nasloni na eno od sivih omaric, ki so postavljene ob stene hodnika. Neslišno se mu prikradem na desno stran in spregovorim. »Ne boš ugotovil mojega plana, če se boš skrival. Se ti ne zdi?« pretkano se mu nasmehnem in mu namenim enega izmed mojih skrivnih pogledov. »Presenečaš, Alice. Na prvo žogo se zdiš tako... Kajpa vem, nedolžna.« Brezbrižno ga pogledam ter si rdeč pramen las zataknem za uho.
» Nedolžna? Sama bi se klicala vse prej kot to. « se namuznem. Navihano oplazim roko, zatrdno lahko trdim da je trznil. »In kakšen plan imaš?« vprašam kot bi govorila o vremenu in pogledujem na vse strani, če slučajno ni blizu nobene od mladih vešč, ki klepetajo o vseh, in o vsem.
»Nimam ga še.« končno odgovori po krajšem premisleku ter si popravi njegove kuštraste rjave lase, ki mimogrede niso zgledali kajpada privlačno. »Nimaš plana, pa želiš zvedeti mojega? Saj to je smešno, najprej premisli kaj hočeš potem se bova pa lahko pogovarjala.« sem mu trmasto odgovorila, ter se hitro obrnila da bi odšla v nasprotno smer. Med hojo sem še zmeraj čutila njegove oči na hrbtu in dih zaslišala vsakič, ko je hotel nekaj reči pa na koncu ni.
»To bo še zanimivo« sem sama pri sebi pomislila in hitro zavila za vogal.
»Drugačen je.« sem prepričevala Valerie, pri katerim delam že nekaj mesecev. Mesecev, ki so me naučili naj ne zaupam nikomur. Nikoli. In tega se nameravam držati. Za vas ne vem. Najbrž je že prepozno… ste že v mojih krempljih. In ne morete ubežati. Spremljam vas, na vas gledam kakor punčico mojega očesa. Le, da vas ne varujem. Prizadela vas bom. Kmalu.
Prestavim se na drug konec igrišča, medtem, ko čakam da se šola odpre in nestrpno pričakujem njen odgovor.
»Prav. Če misliš, da nam je podoben se povežita. Dobro bi bilo imeti še nekoga, ki bo pokrival šolo.«
»Se strinjam.« še tiho rečem in prekinem, ko mi nasproti pride Kaylin. Danes je oblečena v grozno poletno obleko ki se ji vprašljivo dvigne, ko teče proti meni. »Si slišala?« zasoplo pove, ko pride do zraka in me trdno objame. Zdolgočaseno jo pogledam in se odpravim proti vhodu v šolo.
»Veš tisti novi tip? Povabil naju je na zabavo v petek.« še naprej govori in steče za mano. »Ok.« ji redkobesedno odvrnem in še naprej strogo hodim pred njo. Ljudje res ne znate biti tiho kajne? In se brigati zase? Smola za vas.
»Hej. Se pogovarjata o moji zabavi?« napove svoj prihod skrivnostni fant in me brez opozorila potegne v objem. Čisto trda od neobzirnega dotika, ga že skušam nadreti, ko mi zašepeta: »Samo igra, tako nama bo lažje.«. Takoj vem kaj misli. Ironično, za trenutek sem pomislila, da je malce poseben…A, če bo pomagalo, da vas uničim…No bom prenašala tudi grozne dotike ne znanca. Ne znanca, ki ve kaj hočem. Ki mi bo pomagal. Tako kot vi.
--------------