»EMILIJAAA! Pridi dol!!! Na morje gremo!!!« je odmevalo iz pritličja. Bil je očka, nima veliko dopusta, zato želji, da vsako sekundo preživimo skupaj. »Jaa že hitim!« sem se zadrla in se začela oblačiti v lepo poletno oblekico z potiskom rož.
»BEATRIS?! Kje so moji sandali?! Saj veš tisti rožnati?!« »Umm kje si jih odvrgla ? A ni očitno?!« »čisto njej podobno« sem si mislila .
Medtem ko sem brskala umazanim perilom sem našla svoje sandale. Vzela sem sendvič in pijačo, za na pot in šla po kovček.
Z roko sem segla po kljuki in odprla vrata. Na poti v avto, sem naredila požirek vode, ko je ravno tisti trenutek skozi vrata pritekel brat Leo in se zaletel vame. Huh, še ena slabost velike družine.
*Pet minut vožnje*

» Smo že tam ?« Je upajoče vprašala Loti, moja mlajša sestra. » NEE« smo ji odvrnili. »Kaj pa zdaj?« » Kako dolgo bo trajala vožnja?« »Kaj tisto je naš apartma?« Loti-na vprašanja se niso in niso končala.

Tako, pa je šlo moje zadnje upanje, da bom na poti spala. » Hej Em?! Kakšen okus sladoleda boš naročila?« me je vprašal brat. »Ne vem še.« Sem odgovorila. V avtu z 5 otroci pač ne moreš imeti miru.

Po petih (neznosno) dolgih urah, je bilo končno konec vožnje.
»Tako otroci, na morju smo!!!« je olajšano zaklical očka. »Zdaj pa v MORJEE!!!« .
Oblekla sem turkizno – zelene kopalke z izzivalnim krojem in stekla po lesenih stopnicah. »Kje je sončna krema?!« Sem se zadrla. » Tukaj, izvoli!« je rekla Loti.
Zdi se mi, da je ona še najprijaznejša med vsemi sorojenci, ok mogoče je malo tečna ampak se da zdržati.

Namazala sem se in vzela sintetično brisačo z velikim flamingom na njem. » Ste pripravljeni?« je vprašal oče »Smo, smo kapitan!« sem odgovorila in se hahljala.


Tekla sem, do plaže, odvrgla brisačo na tla in se zapodila v morje. »Aaaa kak mrzlo jee!« sem se drgetajoče zadrla in poskušala zaplavati. Voda je bila hladna ampak presenetljivo čista. Potopila sem se in odkrila čisto nov svet, podvodni svet. Umirjeno sem izdihovala mehurčke in gledala če je kje kakšna školjka.

Brskala sem po pesku in našla svetleče vijoličen amulet. Zlezla sem na žgoč pesek in si ga poveznila okoli vratu. Zasvetil, je in po par sekundah ugasnil. »Čudno« sem zašepetala in šla nazaj v vodo

Toliko pisanih rib, koral, in školjk! V tistem trenutku sem slišala nekakšen glasek... Se nadaljuje....