IRMA

Ko se naslednje jutro zbudim, začudeno strmim v strop, saj se sprva ne spomnim, kje sem - naslednji hip pa se mi posveti! Kako sem lahko sploh pozabila! Skoleham se iz postelje in se oblečem, nato pa stečem po stopnicah navzdol in se komaj uprem želji, da bi se spustila po ograji. Ko prispem dol, tete ne opazim. Nazadnje opazim na mizi sporočilo, na katerem piše:

Dobro jutro, Irma! Res mi je žal, da ne morem s tabo preživeti tvojega prvega dne tukaj. Imam pomembne opravke, vrnem pa se pred kosilom. Predlagam ti, da greš ven in spoznaš Esmeraldo. Uživaj! Iris

Esmeralda. Esmeralda. Aja, tista podivjana punca od včeraj. Vrgla kamen v okno. Govorila o nekem...nekem...nimampojmačemu ampak ja. Mogoče pa bi jo res mogla spoznati bolje. Obujem si šlape in grem ven, počasi, kajti tetin vrt je vreden strmenja. Teta je omenila, da živi punca v sosednji hiši. Le ena hiša je vredna besede sosednja, ker živi teta na koncu vasi in ima samo sosede na desni. Ko dospem do njenih vrat, se obotavljam. Kaj naj rečem, saj me še nihče ne pozna! In kaj naj sploh rečem Esmeraldi? Živjo, tukaj sem, kako si kaj? Bleh. Nenadoma pa opazim...


ESMERALDA

NE. Ne. Videla me je.
Ostanem, kjer sem. V zelo neprijetnem položaju. Viseč z spodnjih rešetk balkona. Moje noge nihajo nazaj in naprej, jaz pa strmim v nečakinjo gospe Iris. Ona pa vame. Kot lisica, ko vanjo posvetijo žarometi avta. Zmanjkuje mi moči. Hitro moram...
Zaniham močneje. Ko sem v največjem nihanju, se spustim. Ujamem se rešetk spodnjega balkona, od katerega je do tal samo pol metra. Lahko se izpustim. Pristanem na zelenici, ona pa še zmeraj strmi vame. Nazadnje izusti: "Neverjetno. Kako ti je to uspelo?" zastoka. Ne, slišali me bodo, proč moram. Morava. Obe. Pomignem ji z roko in zasikam:" Pridi!" Brez oklevanja me uboga in steče za mano. Jooooooooj, kako bom to razložila Šanu in Mahri! Pa Mihalo pride danes. Nastradala sem.


IRMA

Tečem za njo, nimam pojma kam. Ampak mi vsaj ni bilo treba napletat neprijetnih pogovorov. Ravno, ko začenjam imeti občutek, da se ne bova nikoli ustavili, zavije z makadamske ceste na stezo, ki vodi v gozd. Od daleč začutim prijeten hlad in ko se Esmeralda končno ustavi, stojiva skupaj pred reko. Reka s počasnim tokom, ki jo obdaja gozd, v katerem bi kar ostal in se ne bi vrnil nazaj. Visoke smreke, mahovnata tla, skale in grmovja. Uau. Neverjetno!!! Ko pogledam Esmeraldo, jo vidim, ko začne plezati na kup skal. Odprem usta, a ne vem kaj naj ji rečem. Potem se pa ona obrne k meni in spregovori:...


Objavljam po dolgem času. Odvisno od lajkov in komentarjev pa tudi ogledov, če zgodbo nadaljujem. Zdi se mi otročja!