Sprva se je ob čudni druščini počutila neverjetno normalno. Samo opazovala je pokrajino in pomislila na morje. Kako dolgo že ni bila tam. Na sonce. Na lahen večerni vetrič.
Toda ko je adrenalin popustil, so ji misli odplavale k mami. Je bilo prav, kar je naredila? Morda je bilo zelo narobe. Kaj, če se ji kaj zgodi? Začela se je počutiti krivo in ta občutek je lezel vanjo postopoma in počasi, a bilo ga je vedno več. Saj vendarle ni bila tako slaba mama. Spomnila se je na dni, ko je bila prijazna, ko jo je hecala. Ko je bila skoraj normalna. Ah, kaj pa je Nika vedela, kaj to pomeni imeti normalno mamo. Za njih je bilo to normalno, in na to so se navadili.
Želela se je vrniti in se opravičiti mami, jo objeti. Vendarle je bila njena mama. Njena prsa so se spuščala in dvigovala, medtem ko ji je v možganih divjala nevihta.
“Maks? Maks?” je šepnila prestrašeno.
Začutil je dvom v njenem glasu in se obrnil k njej z zaskrbljenim obrazom: “Kaj je narobe?”
“Ali je prav to, kar delamo? Kaj, če nas dobijo? Kaj pa policija?”
“Poslušaj Nika, takole je. Odločiti se moraš; ali dovoliš mami, da te še naprej uničuje, in ostajaš tam samo zato, ker je tako ‘prav’, ker je tako družbeno sprejemljivo, ali pa izbereš sebe, in ti ni mar, kaj si drugi mislijo. Jaz sem izbral sebe, zato sem šel,” je rekel Maks z resnobnim glasom.
To je na Niki pustilo vtis, in ni rekla ničesar več, samo mirno je obsedela v avtu. Vožnja se je nadaljevala v tišini, medtem ko je avto poskakoval po luknjah v cesti. Vsi so strmeli skozi okno in vsak je bil globoko zamišljen v svoje misli.
Čez nekaj časa je Luka stegnil roko, pritisnil gumb in čez nekaj časa se je zaslišal prasketajoč glas, rahlo podoben glasbi. Čez nekaj časa je Nika razločila melodijo. Bila je pesem The best day of my life.
Bila je odlična pesem za ta trenutek, in kmalu je začela tleskati z rokami v ritmu, Luka in Maks pa sta si začela potiho mrmrati besedilo. Čez nekaj časa so že vsi glasno peli in se zibali v ritmu na zadušen glas iz radia.
Vedela je, da grozno fuša, in da ne zna peti, a takrat ji je bilo vseeno. Ob njej je sedela Katja, ki je imela pričakovano odličen smisel za petje, pred njo njen brat in na voznikovem sedežu Luka. Pozabila je na skrbi in počutila se je srečno. Bilo je tako preprosto, a tako lepo.
Ko je Luka nenadoma sunkovito in ostro zavil iz glavne ceste v ozko, makedamsko cestico po polju, so še vedno na glas prepevali in se zabavali. Za nekaj trenutkov so utihnili in se ozrli naokoli.
“Tukaj živi moja babica,” je rekel Luka, vstavil avto pred neko hišo in ga vgasnil. “Samo prositi jo grem za prikolico, takoj bom nazaj,” je še rekel in hitro skočil iz avta ter skoraj stekel do vhodnih vrat hiše.
Maks je vtišal glasnost radija, tako da se je slišalo samo še glasnejše piske in hrapave zvoke, in Niki je v nosnice vdrl vonj po kmetiji, po podeželju. Od daleč so opazovali, kako je vrata odprla stara gospa, kako je objela svojega vnuka in njun pogovor.
Kmalu je prihitel nazaj do avta z nasmeškom na obrazu in dvignjenim palcem. Vsedel se je v avto in ga premaknil do prikolice. Kar nekaj časa jo je poizkušal pripeti na avto, in ko mu je uspelo, se je vrnil v avto ter ga odpeljal po makedamski potki naprej. Vstavil se je zraven kozolca in spet vgasnil avto.
“Tako. Tukaj bomo prenočili,” je rekel.
Nihče se ni upiral tej ideji, in Nika je stopila ven ter se na dolgo in široko pretegnila. Ozrla se je naokoli. Bili so sredi polja, kakšnih sto metrov stran od štirih hiš, med njimi tudi hiše Lukatove babice.
Sprehodila se je par korakov in se ulegla na travo. Zavohala je sveže pokošeno travo, in začela jo je božati s prsti.
Kmalu je prišel še Maks in se ulegel zraven nje. Nekaj časa sta v tišini opazovala sonce, ki se je pripravljalo, da zaide, potem pa je rekla Nika potiho: “Prav imaš. Izberem sebe.”


______________________________________
evo mau krajši del za spremembo hahah<3
no ja, upam da se ne vleče preveč<3
lepo se mejtee pa mamo to s šolo<3