Leži v sobi. Na tleh. Na oblekah, stvareh, ki so ležale po tleh. Pod hrbtom jo nekaj žuli. Z roko seže pod hrbet, in pod dlanjo začuti računalniško miško. Prime jo, potegne iz pod sebe in vrže na drugo stran sobe. Bum, tresk, cop, naredi, ko miška zadane omaro, se odbije in pristane na tleh. Saj je vseeno.
Lica ima od solz čisto trda. V prsih jo stiska, počuti se prazno in hkrati prepolno. Oči jo pečejo. Nikoli več se ne želi premakniti. Ko bi le lahko ostala tukaj, se zakopala pod vse obleke in hibernirala do konca življenja. Kako je lahko svet zunaj še vedno normalen, če je tukaj tako tiho in prazno?
Trikrat močno butanje na vrata. Dvakrat nežno trkanje. Vedela je, kdo je, in čeprav ga je bila vesela, se je mukoma postavila na noge. V glavi se ji rahlo zavrti, prime se roba postelje. Butanje in trkanje se ponovi. Z kratkimi koraki in brez prave volje se končno privleče do vrat.
Pogleda čez kukalo, kljub temu da ji je popolnoma jasno, kdo je.
Odpre vrata, ki pri tem zaškripajo, kot vedno.
“Hej.”
Pred njo stoji znana postava, oblečena v široke kavbojke in razvlečeno majico.
“Pridi,” odvrne Nika, in se odvleče do kavča. Maks jo previdno prime za roko, in rahlo potegne k sebi.
“Kaj je spet naredila?” reče. V njegovih sinje modrih očeh se vidi zaskrbljenost. Ve, da ji ne more veliko pomagati. Počuti se krivega. Vse bi dal, da bi ji pomagal. Danes bo naredil največ, kar lahko naredi, in kolikor ji le lahko pomaga.
Nika ga odvleče do kavča, potem pa se sesede nanj. Maks prisede zraven, potegne jo v objem. Upa, da to lahko pomaga. Da lahko kaj spremeni.
“Prepozno sem se zbudila, in… in potem me je okregala, tako kot vedno. Potem je odšla, in rekla, da se ne vrne do petih. Celo stanovanje moram pospraviti.”
“Oh,” zavzdihne Maks, v očeh mu zdaj poleg zaskrbljenosti sveti še jeza. Kako je jezen, a ne more narediti ničesar.
Razgleda se po stanovanju, in reče: “Že dolgo me ni bilo tukaj… pa se ni veliko spremenilo.”
“Stvari, ki jih nisi vzel s seboj, je vrgla stran. Vse iz tvoje sobe je vrgla stran. Tvoje plakate za koncerte je vrgla v kamin. Rekla je, da imaš grozen okus za glasbo. Zdaj ima v tvoji sobi delovni kotiček. Resnično ne misli, da se boš še vrnil.”
“Saj se tudi ne bom.”
“Saj vem… toda to pomeni, da tudi ona tako misli. Še vedno ne morem verjeti… kaj je naredila. Vedela sem, da je sposobna marsikaj, toda to…” šepne Nika, po licih ji spet začnejo drseti solze.
“Morda je zame tako boljše. Zdaj živim bolje, toda… vse bolj me skrbi zate. Ker... ne morem ti več pomagati. Zdaj si sama ujeta tukaj. Ne morem je več ustaviti, miriti.”
Vse več solz ji drsi po licih. Hitreje mežika. Hlipa.
“Maks… zakaj ti je ob tem, kar ti je naredila, tako preprosto? Kako lahko to vzameš tako lahkotno, kot da je normalno?” šepne Nika.
“Ker sem si delno sam izbral. Saj veš, da ni resno mislila, ko je to rekla, kajne? Bila je čisto nora, jezna, ker sem pokazal nanjo. Vendar ni mislila čisto resno. Jaz pa… odšel sem zato, ker sem ji hotel pokazati, da nima popolnega nadzora nad mano.”
Nika pokima, čeprav ne razume povsem. Z mislimi se vrne v spomin, v dogodek tistega večera.
“Kako ti lahko sploh pride na pamet, da ne pospraviš las za seboj po tleh v kopalnici?!” je tisti večer nanjo grmela mama.
“Pozabila sem,” je šepnila Nika.
“Pozabila?! A tako?! Kako si ignorantska! Glej, zaradi tebe se spet razburjam! Ne veš, da mi to krajša življenje?! Morda bom tudi jaz kmalu umrla, tako kot vajin oče!” je kričala in rohnela njena mama še naprej.
Vrata kuhinje so ob odpiranju zaškripala.
“Mama, dovolj. Pusti jo,” je rekel Maks tiho, a odločno.
“Oho, ti misliš, da si postal vodja hiše, odkar očeta ni več, kaj?! Kdo pa misliš da si, da mi lahko govoriš, kaj naj delam s svojo hčerko?! Na tebi mi je povsem spodletelo, ne bo mi tudi pri njej! Ne bom dovolila! To delam zato, ker jo imam rada!” je kričala mama še glasneje.
“Mama, nisva midva tista, ki sva nora. Morda bi se kdaj mogla pogledati v ogledalo, in si priznati, da delaš stvari narobe. Da si morda ti nora. Da ni normalno, kako ravnaš z Niko. In z mano.” Je odvrnil Maks glasneje in odločneje.
Mama je stopila do njega, in ga pogledala navzgor, kajti bil je že višji od nje kar nekaj. Stegnila je roko in mu želela primazati zaušnico.
Maks jo je prijel za roko, preden se je ta dotaknila njegovega obraza. Močno jo je držal, in jo izpustil šele, ko je vedel, da ga ne bo več poizkušala udariti. Opaziti je bilo zgroženost v maminih zelenih očeh. Bilo je, kot da bi lahko čutil njeno jezo nad tem, da se ne more več fizično spraviti na sina.
“Ne več. Nikoli več, mama,” je rekel Maks.
“Ti meni nikoli več ne reči mama, se razumeva?! Nisem več tvoja mama, in da si mi drzneš reči, da sem jaz nora potem?! Nekdo, ki tako govori s svojo mamo?!? Dovolj je te imam, izgini iz mojega stanovanja, golazen! In da te ne vidim več tukaj! Izgini za vedno!” je kričala mama bolj glasno, kot kadarkoli prej. Popolnoma se ji je zmešalo.
“Vredu, potem pa bom odšel,”
Odšel je iz kuhinje, šel do svoje sobe, pograbil nahrbtnik in vanj zmetal najpomembnejše stvari, ga zaprl, in odšel čez vhodna vrata. Še zadnjič so zaškripala, ko jih je on zapiral.
Nika je vse to opazovala z grozo v očeh, toda bilo jo je preveč strah, da bi karkoli rekla. Poškilila je k mami, ki je bila povsem ledena. Brez čustev. Kot da ni ravnokar vrgla svojega sina iz stanovanja.
“Maks? Zakaj se ji takrat nisi uprl, saj si močnejši, višji in težji od nje? Zakaj si ji preprosto pustil, da te vrže iz stanovanja?” šepne Nika. Lica ima čisto mokra.
“Ker nisem takšen kot ona. Ker nisem nasilen. Ker spoštujem. Ne želim biti takšen, kot je ona. Nikoli,” je odvrnil Maks, potem pa vstal, si potegnil tresočo Niko v naročje, in jo brez besed nesel do balkona. Po požarnih stopnicah sta šla gor, kot včasih z očetom. Na streho, kjer je bil svet vedno malo bolj oddaljen. Kjer je bil mir.


________________________
evo ga, nou deu<3
jah, zdj bo izhajal enkrt na tedn, no, usaj dokler se ne vrnem iz tabora.. pol bom pa vidla kok pogosto bo izhajal.
nou deu vas čaka nasledno sredo.
also, tale je mau daljši.. pa da mau spoznate nikino preteklost.
lepo se mejte
:yellow_heart::yellow_heart: