Življenje v stanovanju številka 38 ne poteka normalno. Že dolgo ne, od očetove smrti in izgona Maksa pa še manj.
Večino časa je kot mesto duhov. Nika večino časa preživi v svoji sobi, edinem kotičku, kjer se počuti varno in vsaj malo pozabi na vse, kar se dogaja zunaj. Ta prostor je kot njeno varno zavetje.
V bivalnih prostorih se z mamo ignorirata, oziroma mama kriči nanjo. Stanovanje zato Niki ne predstavlja pravega doma. Vedno znova jo je groza odpreti vhodna vrata stanovanja in vstopiti.
Želi si pobegniti pred temi mislimi. Ne želi več razmišljati o tem. O čemerkoli. Želi samo obstajati. Biti. Početi nič, le hibernirati. Morda je še to preveč. Želi pobegniti pred sabo.
“Šš! Ššš!”
Srce ji v trenutku pospeši utrip, prestrašeno se predrami in dvigne iz postelje. Nič ne vidi, tema je povsod. Pripre oči in čaka, da se ji oči privadijo na temo. Napne ušesa. Iz stanovanja ni slišati ničesar.
“Šš! Ššš!” se sliši. Rahlo trkanje. Prihaja iz omare.
Nika previdno vstane iz postelje in se počasi odtihotapi do omare. Previdno odpre vrata, ki pri tem zaškripajo. V Omari sedi v klopčič zvit Maks, ki ima komaj dovolj prostora.
“Koliko je ura?” šepne Nika.
Maks pogleda telefon, modra svetloba mu osvetli obraz, vidi se njegove razmršene lase in podočnjake. “Ena zjutraj,” odvrne.
“Oprosti, pozabila sem nate in zaspala. Vsaj ni te našla.”
“Ja, vem. Tako me je bilo strah,” reče in se previdno spravi iz omare. Previdno se vzravna, tla zaškripajo in kosti mu počijo. Pretegne se.
“Kakšen je načrt?” šepne Nika. Še vedno se trese.
“Ne vem. Poberiva se iz stanovanja.”
“Že, a kako?” vpraša Nika in se sprehodi do okna. Pogleda čez, potem pa hitro pride nazaj.
“Okno odpade,” reče Maks. “Trinajsto nadstropje, Nika. Samomor.”
“Potem vstane samo še glavni vhod. Ki je glasen,” šepne Nika z grozo v očeh. Nekaj časa sta tiho, premišljujeta o tem dejstvu, ki jima nažene srh v kosti.
“Dobro. Potem bova naredila tako,” pogumno šepne Maks, čeprav se niti malo ne počuti tako.
“Toda če naju ujame…”
“Ne bo naju. Ne sme. Pridi z mano. Vsaj malo na sveži zrak. Malo svobode.”
Nagonsko je hotela zavrniti to ponudbo. Potem pa je malo premislila. Zven svobode se sliši tako mamljivo. Res bi ji koristilo, da bi se malo sprostila.
“Prav.”
Čez nekaj minut previdno odpreta vrata njene sobe, z načrtom, toplejšimi oblačili in željo po svobodi, ki bije v njunem srcu. Rahlo se razgledata po temi v stanovanju, in s počasnimi in tihimi koraki smukneta do vhodnih vrat. Srce jima divje razbija.
Maks šteje do tri, potem pa previdno odpre vhodna vrata. Pri tem glasno zaječijo in zaškripajo, tako kot vedno. Zdrzneta se in se ne upata premakniti. Iz mamine sobe se zasveti luč.
“Hitro, hitro!” šepne Maks. Švigneta čez vhodna vrata, ki se s treskom zaloputnejo. Na hodniku se prižge luč, Nika in Maks pa stečeta po stopnicah navzdol na vso moč. Njuni koraki glasno odmevajo po hodniku. Njeni lasje plapolajo za njo in se ji prepletajo po obrazu, tako da komaj vidi, široke kavbojke in pulover ji ohlapno vihrajo po telesu. Njemu poskakuje nahrbtnik na eni rami in odvezane vezaljke na levem čevlju plapolajo po zraku.
Končno odrineta težka vhodna vrata in zadihana stopita na ulico. Maks se opre na kolena in globoko izdihne. V hladni in mirni poletni noči se vidi njuno sapo. Na ulici ni nikogar, vidi se le potepuška mačka in luč, ki utripa zaradi slabe baterije.
Nika se razgleda se po parkirišču, potem pa jo Maks povleče za rokav črnega puloverja za vogal bloka, v senco.
“Če slučajno pride dol, ne bo dobro, če naju vidi.”
“Mislim, da naju je tako ali tako zalotila. Vsaj mene. Po meni je,” šepne Nika. Svoje razmršene lase si s prsti odmakne iz obraza in nekaj šopov potegne iz ust, in si jih spne v čop.
“Če bi bil oči še tukaj, bi naju varoval. Navdihoval bi naju z pozitivo in naju tolažil. Naju hvalil. Naju ščitil. Naju smejal in zabaval. Nama dajal občutek varnosti. Nama dajal občutek zaupanja,” šepne Maks.
“Vem. In zdaj sva sama. Prepuščena sama sebi. Ne počutim se pripravljena za to. Nisem pripravljena živeti tako. Brez njega. Samostojno,” šepne Nika. Solza ji počasi zdrsne po licu.
“Vem. Tudi jaz še nisem pripravljen. Ampak zdaj se Morava s tem spopasti. Nimava izbire. Ampak imava drug drugega,” odvrne. Stisne si Niko v objem in ji odstrani lase iz obraza.
“Počutim se tako šibko. Vsak dan se jokam. Oči me vedno pečejo. Zdi se mi, da ne morem prenesti ničesar hudega več. Kot da se bom vsak hip razpočila, in pristala kot črepinje na tleh.”
“Ššš, vse bo v redu. Imava drug drugega, in to je zdaj najpmembnejše. Nič hudega se ti ne bo več zgodilo, ne bom dovolil. Vedno boš moja mala sestrica.”

_________________________

jah, nou deu<3
upam da vam je ušeč<3
also glede unga z knigo, nism realno mislna izdat te zgodbe kt knigo (tko 0,001% je da se to realno zgodi), sam hotla sm rečt da bi jo tk pisala kt da loh rata kniga, kr večina zgodb kle na pilu se tko deli med sabo ne povezujejo, mislm se sam en tko v obliki knige če razumete..
no, mejte lep dan<3