POT DO SRCA


Prepotovali smo vsa mesta,
prepešačili že vse vasi,
za nami se vije vroča cesta,
zmanjkuje nam moči.
Zapeli sleherno smo pesem,
ne štejemo več preteklih dni,
za nami so puščeni kraji zli,
katerih spomine mukoma nesem
na ramenih kakor skale tri.

Preplavali smo globoke oceane,
veslali preko ducatih morjà,
nad nas navrgli so tovore razmetane,
le kdaj nam volja bo pošla?
Zarekli še zadnjo smo besedo,
zaprtih ust zazrimo se v gorjà,
ki polna žrtev so vsa,
jaz vodil bom svojo čredo,
v dežele, ki svobodne so od zla.

Preplezali smo strme skale,
stopili na najvišje vse vrhove,
pod nami so vse težave male,
pa spomin na oči njegove?
Izbrisali smo še zadnjo sled
na dogodivščine premnoge,
pustili tiste z iskrico svetlobe,
le-te bodo morda nekoč zgled,
morda portal v nove svetove.

Poslovili smo se od domačih,
pretočili za prijatelji solzà,
v nas so obrazi najbolj zlatih,
spustimo te spomine zdaj do dna.
Nasmehnili smo se usodi,
jo pustili in je šla
še zadnja misel o tem, kako je doma,
in kako odprti so nam bili prehodi,
odprla je bila pot do srca.