Pisalnica
*b*33. POGLAVJE: Hiša*b*
*b*Kaya*b*
Slišala sem tihe utripe svojega srca. Moj vid je bil meglen.
»Poišči ga tam!«
…
*i*»Kaya poskusi! Vsi smo čarovniki, uspelo ti bo.«*i*
*i*Prestrašeno strmim v svoje roke, s katerimi se nič ne dogaja. Nobene svetlobe, kot pri Mary in drugih.*i*
*i*»Mama, ne morem.« Po licih mi polzijo solze strahu. Še nikoli nisem poskusila uporabiti magije. In je tudi nisem hotela.*i*
…
»14. Štirinajst ugrizov!« V neznanem glasu sem zaznala paniko.
»Kaj…?« sem zamomljala, a me ni nihče slišal. Bilo je presneto hrupno. Še sama sebe sem komaj slišala. Razločneje in glasneje sem ponovila: »Kaj…?«
»Ššššš,« me je utišal nežen glas. »Počivaj.« Hladna roka se je dotaknila mojega čela in me pobožala po laseh.
»Uspavajte jo nazaj,« je rekel glas, enako nežno kot prej. Začutila sem rahel zbodljaj na svoji roki, potem pa nisem bila več prisebna.
*i*Jaz in moj bratranec Charlie sama sediva na kavču v dnevni sobi Charlievih staršev. Strmim v zlato uro na mizi o kateri sedaj moji starši razpravljajo skupaj z stricem in teto. V stričevi delovni sobi seveda. To je stvar, ki ''ni za otroke'', kakor pravijo odrasli. Mama se vrne.*i*
*i*»Kaya, pridi.« Brez razlage me potegne za roko in vstanem s kavča. Sledim mami po hodniku. Strah me je.*i*
…
Bila je tišina. V ušesih mi je še vedno zvonilo. Bela tkanina mi je praskala kožo, čeprav je bila gladka. Zamežikala sem. Poskušala sem se spomniti od kje poznam ta kraj. Pa sem se spomnila: Bila je ambulanta, kamor sem kdaj pa kdaj prišla obiskat Paige.
*b*Loyd*b*
Počasi sem se zbujal. V glavi mi je še vedno odbijal kačin glas, ki je govoril: Še estdeset sekund.
*i*Čakaj malo. A sem mrtev? Vse je belo.*i* Soba v kateri sem ležal je bila res bela, a verjel sem, da me v nebesih ne bi vse bolelo, tako kot me je zdaj.
Zaslišal sem korake. Na čelo mi je padla dlan. Videl sem obraz neznane mlade zdravilke.
»Kako se počutiš?« je vprašala z nežnim glasom. In takrat sem se zavedel, da je bila spreminjevalka oblike. To pomeni, da je imela enako moč, kot sem jo imel jaz.
*b*Kaya*b*
Slišala sem tihe utripe svojega srca. Moj vid je bil meglen.
»Poišči ga tam!«
…
*i*»Kaya poskusi! Vsi smo čarovniki, uspelo ti bo.«*i*
*i*Prestrašeno strmim v svoje roke, s katerimi se nič ne dogaja. Nobene svetlobe, kot pri Mary in drugih.*i*
*i*»Mama, ne morem.« Po licih mi polzijo solze strahu. Še nikoli nisem poskusila uporabiti magije. In je tudi nisem hotela.*i*
…
»14. Štirinajst ugrizov!« V neznanem glasu sem zaznala paniko.
»Kaj…?« sem zamomljala, a me ni nihče slišal. Bilo je presneto hrupno. Še sama sebe sem komaj slišala. Razločneje in glasneje sem ponovila: »Kaj…?«
»Ššššš,« me je utišal nežen glas. »Počivaj.« Hladna roka se je dotaknila mojega čela in me pobožala po laseh.
»Uspavajte jo nazaj,« je rekel glas, enako nežno kot prej. Začutila sem rahel zbodljaj na svoji roki, potem pa nisem bila več prisebna.
*i*Jaz in moj bratranec Charlie sama sediva na kavču v dnevni sobi Charlievih staršev. Strmim v zlato uro na mizi o kateri sedaj moji starši razpravljajo skupaj z stricem in teto. V stričevi delovni sobi seveda. To je stvar, ki ''ni za otroke'', kakor pravijo odrasli. Mama se vrne.*i*
*i*»Kaya, pridi.« Brez razlage me potegne za roko in vstanem s kavča. Sledim mami po hodniku. Strah me je.*i*
…
Bila je tišina. V ušesih mi je še vedno zvonilo. Bela tkanina mi je praskala kožo, čeprav je bila gladka. Zamežikala sem. Poskušala sem se spomniti od kje poznam ta kraj. Pa sem se spomnila: Bila je ambulanta, kamor sem kdaj pa kdaj prišla obiskat Paige.
*b*Loyd*b*
Počasi sem se zbujal. V glavi mi je še vedno odbijal kačin glas, ki je govoril: Še estdeset sekund.
*i*Čakaj malo. A sem mrtev? Vse je belo.*i* Soba v kateri sem ležal je bila res bela, a verjel sem, da me v nebesih ne bi vse bolelo, tako kot me je zdaj.
Zaslišal sem korake. Na čelo mi je padla dlan. Videl sem obraz neznane mlade zdravilke.
»Kako se počutiš?« je vprašala z nežnim glasom. In takrat sem se zavedel, da je bila spreminjevalka oblike. To pomeni, da je imela enako moč, kot sem jo imel jaz.
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
