*b*33. POGLAVJE: Hiša*b*


*b*Kaya*b*
Slišala sem tihe utripe svojega srca. Moj vid je bil meglen.
»Poišči ga tam!«
…

*i*»Kaya poskusi! Vsi smo čarovniki, uspelo ti bo.«*i*
*i*Prestrašeno strmim v svoje roke, s katerimi se nič ne dogaja. Nobene svetlobe, kot pri Mary in drugih.*i*
*i*»Mama, ne morem.« Po licih mi polzijo solze strahu. Še nikoli nisem poskusila uporabiti magije. In je tudi nisem hotela.*i*

…
»14. Štirinajst ugrizov!« V neznanem glasu sem zaznala paniko.
»Kaj…?« sem zamomljala, a me ni nihče slišal. Bilo je presneto hrupno. Še sama sebe sem komaj slišala. Razločneje in glasneje sem ponovila: »Kaj…?«
»Ššššš,« me je utišal nežen glas. »Počivaj.« Hladna roka se je dotaknila mojega čela in me pobožala po laseh.
»Uspavajte jo nazaj,« je rekel glas, enako nežno kot prej. Začutila sem rahel zbodljaj na svoji roki, potem pa nisem bila več prisebna.

*i*Jaz in moj bratranec Charlie sama sediva na kavču v dnevni sobi Charlievih staršev. Strmim v zlato uro na mizi o kateri sedaj moji starši razpravljajo skupaj z stricem in teto. V stričevi delovni sobi seveda. To je stvar, ki ''ni za otroke'', kakor pravijo odrasli. Mama se vrne.*i*
*i*»Kaya, pridi.« Brez razlage me potegne za roko in vstanem s kavča. Sledim mami po hodniku. Strah me je.*i*

…
Bila je tišina. V ušesih mi je še vedno zvonilo. Bela tkanina mi je praskala kožo, čeprav je bila gladka. Zamežikala sem. Poskušala sem se spomniti od kje poznam ta kraj. Pa sem se spomnila: Bila je ambulanta, kamor sem kdaj pa kdaj prišla obiskat Paige.


*b*Loyd*b*
Počasi sem se zbujal. V glavi mi je še vedno odbijal kačin glas, ki je govoril: Še estdeset sekund.
*i*Čakaj malo. A sem mrtev? Vse je belo.*i* Soba v kateri sem ležal je bila res bela, a verjel sem, da me v nebesih ne bi vse bolelo, tako kot me je zdaj.
Zaslišal sem korake. Na čelo mi je padla dlan. Videl sem obraz neznane mlade zdravilke.
»Kako se počutiš?« je vprašala z nežnim glasom. In takrat sem se zavedel, da je bila spreminjevalka oblike. To pomeni, da je imela enako moč, kot sem jo imel jaz.