Pisalnica
*b*34. POGLAVJE: Red*b*
*b*Paige*b*
Izčrpano sem razprla težke veke. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ugododvila, da gledam belo steno.
*i*Bela stena?*i*
Poskušala sem premakniti roko, pa me je v podlaketi močno zapeklo. Začutila sem tkanino, ki je bila ovita okrog podlaketi. Z drugo roko, ki me ni pekla sem se dotaknila tkanine. Bili so povoji. Povoji… Nerodno sem se skušala dvigniti, a sem se poraženo zvrnila nazaj na posteljo. Zavzdihnila sem.
»Si pa bojevita.«
Tokrat so moji refleksi premagali utrujenost. Obrnila sem se in zagledala rjavolaso dekle, ki se je naslanjalo na majhno leseno mizo. Bila je videti stara toliko, kot jaz. Imela je en modrikast pramen las in morsko modre oči. To mi je talo vedeti, da je elemental vode.
»Jaz?« sem vprašala.
»No, Luca je omenil, da si se upirala, ko te je vso premočeno in polno ran našel v gozdu.«
V glavi se mi je zavrtel spomin, ko sem padla v reko. Drugega se nisem spomnila. Dekle se je nenadoma zresnilo.
»Kaj se je zares zgodilo in zakaj nisi na eni izmed šol?« je vprašala.
»Pobegnila sem,« sem bleknila, ne da bi prej pomislila. Ko sem se zavedela svojih besed, sem proti dekletu izstrelila mrk pogled. Ona pa je bila videti, kod da jo bo razneslo od presenečenja.
»Noben navaden študent ne pobegne. Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je rekla in pozorno zrla vame.
»Kdo si ti?« sem vprašala namesto odgovora.
»Grace, vodni elemental, delam za Red.«
»Red?«
»Skupnost, ki skuša ustaviti temne sile. Na žalost pa so magične šole nevtralne in se ne bodo borile proti temnim silam, dokler ne bo prepozno. Še enkrat vprašam: Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je ponovila tri vprašanja, tokrat jih je izgovorila ostreje.
»Sem Paige, moj priimek se te ne tiče. Prihajam z Evermore, od koder sem pobegnila, in mislim, da zdaj veš dovolj,« sem uporniško rekla. Grace se je namrščila.
»Koliko si stara?«
Ostala sem tiho.
»Štirinajst,« sem tiho rekla. Dvignila je obrv.
»Videti si mlajša.«
Prekrižala sem roke na prsih in se delala pogumno. V resnici pa me je strah razžiral odznoter navzven. Morala sem se močno potruditi, da nisem bruhnila v jok. Ohranila sem brezizrazen izraz na obrazu. Grace je ostala tiho in me le gledala. Kar nekaj časa je minilo, preden je spregovorila.
»Čez prsi imaš čudno rano, ki se noče pozdraviti.«
»Vem.« Zrla sem v odejo, ki je pokrivala moje telo. Moje uničeno telo.
»Od kod jo imaš?« je vprašala radovedno in zaskrbljeno hkrati. Molčala sem. Če bi odgovorila na to, bi morala začeti od začetka. Daleč od začetka. Od takrat, ko sem prišla na Evermore. Nisem hotela, da bi kdo vedel. Hotela sem biti nekdo drug, pozabiti prteklost in živeti naprej med ljudmi, ki me prej niso poznali, ki niso poznali moje preteklosti. Hotela sem biti spet le navadno dekle. Hotela sem se vrniti v preteklost in reči ne gospe Wilkins, da ne bi nikoli prišla na Evermore.
»Obleci se. Čez petnajst minut pridem pote in odideva v jedilnico. Moraš jesti. Ne skrbi. Mary ti bo dala jesti same dobre stvari.« Hotela sem ugovarjati, a je odšla in zaprla vrata za sabo. Tako sem ostala sama s svojo bolečino. S težavo sem vstala in se odmajala do omare. V njej sem našla kup oblčil. Oblekla sem se. Bile so oprijete usnjene črne hlače, ki so bile precej udobne, oprijeta usnjena črna majica, Čudni trakovi, ki sem jih nekako ovila okrog zapestja in je na koncu izgledalo kot preveza za zlomljeno roko, a ni bilo tako debelo, in zelen svilnat povsem oprijet jopič, ki mi je segal do pasu, njegovi rokavi pa so bili široki in dolgi le do komolcev, bil je na zlate gumbe, bil zlato obrobljen, Na levi strani, točno nad srcem ppa je vil čuden znak: Vsi štirje elementi postavljeni v obliko deltoida z enakimi stranicami. Najbolj čudno pa je bilo, da so se mi oblačila povsem prilegala. In v njih sem se končno počutila domače.
* * * *
Jeeejj! Končno nov del!!! Končno pooo nevem, dolgmu času. Mal sem obupala vmes, ampak sem se odločla nadaljevat. Uživajte v branju!!!
P.S. Šolo Evermore sem poimenovala po albumu Evermore od Taylor Swift. ČEprov nisem neki ful fenica, se mi je ime zdel dobr.
Rada vas mam in lepe počitnice,
vaša loly
*b*Paige*b*
Izčrpano sem razprla težke veke. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ugododvila, da gledam belo steno.
*i*Bela stena?*i*
Poskušala sem premakniti roko, pa me je v podlaketi močno zapeklo. Začutila sem tkanino, ki je bila ovita okrog podlaketi. Z drugo roko, ki me ni pekla sem se dotaknila tkanine. Bili so povoji. Povoji… Nerodno sem se skušala dvigniti, a sem se poraženo zvrnila nazaj na posteljo. Zavzdihnila sem.
»Si pa bojevita.«
Tokrat so moji refleksi premagali utrujenost. Obrnila sem se in zagledala rjavolaso dekle, ki se je naslanjalo na majhno leseno mizo. Bila je videti stara toliko, kot jaz. Imela je en modrikast pramen las in morsko modre oči. To mi je talo vedeti, da je elemental vode.
»Jaz?« sem vprašala.
»No, Luca je omenil, da si se upirala, ko te je vso premočeno in polno ran našel v gozdu.«
V glavi se mi je zavrtel spomin, ko sem padla v reko. Drugega se nisem spomnila. Dekle se je nenadoma zresnilo.
»Kaj se je zares zgodilo in zakaj nisi na eni izmed šol?« je vprašala.
»Pobegnila sem,« sem bleknila, ne da bi prej pomislila. Ko sem se zavedela svojih besed, sem proti dekletu izstrelila mrk pogled. Ona pa je bila videti, kod da jo bo razneslo od presenečenja.
»Noben navaden študent ne pobegne. Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je rekla in pozorno zrla vame.
»Kdo si ti?« sem vprašala namesto odgovora.
»Grace, vodni elemental, delam za Red.«
»Red?«
»Skupnost, ki skuša ustaviti temne sile. Na žalost pa so magične šole nevtralne in se ne bodo borile proti temnim silam, dokler ne bo prepozno. Še enkrat vprašam: Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je ponovila tri vprašanja, tokrat jih je izgovorila ostreje.
»Sem Paige, moj priimek se te ne tiče. Prihajam z Evermore, od koder sem pobegnila, in mislim, da zdaj veš dovolj,« sem uporniško rekla. Grace se je namrščila.
»Koliko si stara?«
Ostala sem tiho.
»Štirinajst,« sem tiho rekla. Dvignila je obrv.
»Videti si mlajša.«
Prekrižala sem roke na prsih in se delala pogumno. V resnici pa me je strah razžiral odznoter navzven. Morala sem se močno potruditi, da nisem bruhnila v jok. Ohranila sem brezizrazen izraz na obrazu. Grace je ostala tiho in me le gledala. Kar nekaj časa je minilo, preden je spregovorila.
»Čez prsi imaš čudno rano, ki se noče pozdraviti.«
»Vem.« Zrla sem v odejo, ki je pokrivala moje telo. Moje uničeno telo.
»Od kod jo imaš?« je vprašala radovedno in zaskrbljeno hkrati. Molčala sem. Če bi odgovorila na to, bi morala začeti od začetka. Daleč od začetka. Od takrat, ko sem prišla na Evermore. Nisem hotela, da bi kdo vedel. Hotela sem biti nekdo drug, pozabiti prteklost in živeti naprej med ljudmi, ki me prej niso poznali, ki niso poznali moje preteklosti. Hotela sem biti spet le navadno dekle. Hotela sem se vrniti v preteklost in reči ne gospe Wilkins, da ne bi nikoli prišla na Evermore.
»Obleci se. Čez petnajst minut pridem pote in odideva v jedilnico. Moraš jesti. Ne skrbi. Mary ti bo dala jesti same dobre stvari.« Hotela sem ugovarjati, a je odšla in zaprla vrata za sabo. Tako sem ostala sama s svojo bolečino. S težavo sem vstala in se odmajala do omare. V njej sem našla kup oblčil. Oblekla sem se. Bile so oprijete usnjene črne hlače, ki so bile precej udobne, oprijeta usnjena črna majica, Čudni trakovi, ki sem jih nekako ovila okrog zapestja in je na koncu izgledalo kot preveza za zlomljeno roko, a ni bilo tako debelo, in zelen svilnat povsem oprijet jopič, ki mi je segal do pasu, njegovi rokavi pa so bili široki in dolgi le do komolcev, bil je na zlate gumbe, bil zlato obrobljen, Na levi strani, točno nad srcem ppa je vil čuden znak: Vsi štirje elementi postavljeni v obliko deltoida z enakimi stranicami. Najbolj čudno pa je bilo, da so se mi oblačila povsem prilegala. In v njih sem se končno počutila domače.
* * * *
Jeeejj! Končno nov del!!! Končno pooo nevem, dolgmu času. Mal sem obupala vmes, ampak sem se odločla nadaljevat. Uživajte v branju!!!
P.S. Šolo Evermore sem poimenovala po albumu Evermore od Taylor Swift. ČEprov nisem neki ful fenica, se mi je ime zdel dobr.
Rada vas mam in lepe počitnice,
vaša loly
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
